Niccolò Ammaniti: Kakor bog ukazuje

+ + + +

V imenu jeznega Očeta

Rino, plečat in še pa še močen skin, ki ima čez hrbet vtetovirano svastiko in mu je blazno všeč začutiti, kako se ga vsi bojijo, porine že na prvi strani svojemu trinajstletnemu sinu v roke pištolo, da gre ustrelit psa, ki v praznem skladišču daleč čez polja nabija in mu ne da, glavobolnemu, spati; tamalo pištolo, nekje ima še skrajšanega magnuma.

Človek nikoli ne ve in ni nikoli dovolj previden v teh zajebanih časih, ko so kratene osnovne pravice in mora skrivati, kar misli o priseljencih in podobnih zajebancih, in je potem čisto presran, ali je tamali res vtaknil spis o vzponu nacizma v žep, spis, inspiriran z njegovim razumevanjem takratne situacije, ker če ni, jima bodo spet težili psihologi in socialni in podobni, on pa na pogojnem. Hočem reči, situacija je napeta, Rino pa nesojeni izboljševalec sveta, ki samo od časa do časa komu spraši rit, tudi kakšni sporadični ljubici. Se mora skoraj skrivati s svojo klapo, ki jo sestavljata še malo omejeni sodrug iz sirotišnice in zapiti možak, ki mu ni uspelo odpeti pasu na otroškem sedežu, ko je njegova tamala spila nekaj z vonjem po zelenih jabolkih, šampon ali kaj za posodo. Potem se vsi štirje plus najstnica plus socialni delavec plus žena njegovega najboljšega prijatelja plus afriški ilegalni priseljenec zapletejo v blazno štorijo v noči, ko lije in reke poplavljajo in vsi, ki imajo domove, trepetajo, ali bojo sploh preživeli. Oni pa zunaj, divji, neustrašni.

Ammanita poznamo že po romanu Ni me strah, v katerem mularija z juga Italije najde poba v votlini. Poba z verigo na nogah, ki jo je lahko dobil samo od njihovih staršev, ki ga hočejo prodati nazaj njegovim staršem, poba, ki ga potem v bistveno boljši kondiciji vidijo na teve, z mamo, od prej. Tudi v Kakor bog ukazuje je vse popisano skozi odraščajnika, ki raste blazno jeznemu očetu. Ki ne zna odreagirati, če to ni z nasiljem, saj tega, njemu in klapi, bog ponuja kot najboljšo rešitev v vseh situacijah. Imamo potem vzorčni primer plemenitega divjaka, samo postavljenega v svet nakupovalnih središč, v stanovanja, izdatno okrašena s praznimi pivskimi pločevinkami, z igranim sprenevedanjem pred socialnim, ki je tudi primer zase in na sedativih. Ta svet je super g/n/ojišče za prekoračenja vseh vrst, z bogom ob strani. Ammaniti ne moralizira, svoje modele opremi z veliko simpatije, poskuša razumeti njihov radikalizem, ki ga poganja izkoreninjenost, premeščanje industrije v tretji svet, podžiga slaboumnost teveja, tega kamina ubogih na duhu, ob katerem se vsi pošteno grejejo. Predvsem je ta proza pridobila kompleksnost in kompozicijsko okretnost; Ni me strah je bila še precej enostavna zgodba, zdaj gre za prepletenost zgodb in usod na severu Italije, v urbanem okolju, kjer vse poteka z veliko vrtljaji in kjer ne manjka presenetljivih zasukov, božanskega šepeta in razodetij.