Boljši svet

Nekaj gnilega je v deželi Danski.

Danski Boljši svet je dobil tujejezičnega Oskarja. Ne zato, ker je dober, ampak zato, ker ima »humanistično«, »univerzalno« sporočilo: vsepovsod je hudo, vsepovsod ljudje trpijo - mar ne bi bilo lepo, če bi se imeli vsi radi? Akademija, ki podeljuje Oskarje, je nora na taka sporočila. S tem se lahko strinja. Taki filmi potrjujejo njen »humanizem«. Tudi drugo sporočilo Boljšega sveta je v popolni rimi s filozofijo Akademije: če Zahod ne bi bil »dober«, če ne bi kar pršel od »humanizma« in »filantropije«, bi Afrika že zdavnaj izumrla.

Če ne bi Zahod pomagal Afriki, same Afrike ne bi bilo več - Afričani bi pomrli od revščine, bolezni, lakote, vsesplošnega pomanjkanja, nasilja, vojn in tako dalje. Akademija - okej, Hollywood - Afriko vidi natanko tako. V resnici je ravno obratno: če ne bi bilo Zahoda, bi bila Zahod Afrika. Če ne bi bilo Afrike, bi se Zahod utapljal v revščini, boleznih, lakoti, pomanjkanju, nasilju in vojnah. Hja, če ne bi bilo Afrike, bi Zahod požrl samega sebe. In Boljši svet, poln telenovelistične didaktike in moralističnega ropota, se začne prav s to sliko: tu imate Antona (Mikael Persbrandt), skandinavskega zdravnika, zahodnjaka/Evropejca, brezmejnega humanista, ki rešuje Afriko. Vse je odvisno od njega - brez njega ni Afrike. Brez njega bi bilo vsega konec. Anton je nujen, bistven, absoluten. Okrog njega je pač sama beda - lakota, bolezni, revščina, nasilje, vojne, begunska taborišča. Otroci, ki hirajo - ženske, ki umirajo - Afrika, ki je tik pred izumrtjem. Anton česa hujšega ni videl - in kaj hujšega tudi ne obstaja, si misli Anton, rešitelj Afrike. Dokler se ne vrne domov, na Dansko. In vidite, tu je ta obrat, tu je ta »dodana vrednost«, ki je verjetno zapečatila oskarjevsko usodo Boljšega sveta: na Danskem je prav tako hudo! Tudi Danska ima svojo Afriko! In kdo je na Danskem Afrika? Njegov 12-letni sin Elias (Markus Rygaard), ki je šibek, občutljiv, ranljiv in nemočen - okrog njega so šolske barabe, važiči in pretepači, ki ga ogrožajo, šikanirajo in terorizirajo. Ker pa je Elias Afrika, je povsem logično, da dobi zaščitnika, pač svojega rešitelja, Christiana (William Jøhnk Juels Nielsen), brezmejnega humanista, de facto malega sociopata, ki se ne ustavi niti pred pestmi niti pred nožem. In Christian - ja, kristjan, križar - pelje Afriko - malega Eliasa - v vojno. V afriških begunskih taboriščih sicer ljudje trpijo, toda kaj je to v primerjavi s trpljenjem danskega dečka, ki je na robu humanitarne katastrofe, in njegovega pacifističnega, gandijevskega, svetniškega očeta, ki se znajde v hudi moralni dilemi - naj v tej »ekstremni« situaciji še naprej igra kandidata za Nobelovo nagrado ali pa naj se prelevi v koalicijo voljnih?