14. 4. 2011 | Mladina 15 | Kolumna
Tretja sila
Razmere so pisane na kožo nastanku novega gibanja ali stranke
© Tomaž Lavrič
Po navedbah zadnjega Politbarometra namerava voliti samo še dobra polovica upravičencev. Podpora vladi še nikoli ni bila tako nizka. Zakon o malem delu je padel kot spodsekan. Z demokracijo je nezadovoljnih dobrih 80 odstotkov anketiranih, zaupanje v ustanove je depresivno nizko.
To so strašljivi podatki in velikanska nezaupnica institucijam, oblasti in politiki v celoti. Večina volivcev od SDS ne pričakuje boljšega vodenja, sicer ne bi mislili, naj sedanja vlada ostane do konca mandata.
Vzrokov za nezaupanje je veliko, od krize in njenih socialnih posledic, prek šibke pravnosti do prepričanja, da smo nepravična družba s sprijeno in nesposobno politiko na vrhu. Nekdanje samozadovoljstvo se je sprevrglo v kolektivno črnogledost. Za tako stanje in razpoloženje je ljudstvo pravzaprav še presenetljivo mirno. Je jezno in obtožujoče, a nekako frustrirano topo, otrplo.
Tudi to se da za silo razložiti.
Ljudje še imajo kaj izgubiti. Vidijo, da kriza razsaja tudi drugod. Prav tako še živi upanje, da bo prišlo trdno okrevanje in z njim dozdevno srečni predkrizni časi. Hkrati je družba zelo razdrobljena in sprta - politično, socialno, interesno. Bistveno je tudi, da ni nobene pomembne skupine ali manjšine, ki bi ponujala prepričljivo razvojno alternativo. Navsezadnje pa gre tudi za to, da ljudje na splošno ne marajo protestov, stavk, nasilja, ravsanja. Vedo ali čutijo, da se lahko dolge stavke, nasilje, ulica obrnejo proti njim.
Skratka, ljudstvo kljub globokemu nezadovoljstvu ne stori nič. Očitno ga muči strašen občutek nemoči.
Tu nekje smo zdaj. Tako stanje se lahko zelo zavleče. Napoveduje se životarjenje, boj vseh proti vsem, rezanje socialne države po koščkih. Še zlasti, če bi prišla na oblast spretna, demagoška politika, ki bi ustvarila privid pravičnosti, globljih sprememb pa ne bi proizvedla. Okrevanje je sicer mogoče, vendar le počasno, delno in trhlo, kajti globlji vzroki naše globalno-lokalne krize ostajajo. Zaželeni novi začetek se nima na kaj nasloniti - dobre stare inercije, nekatere še iz časov socializma (solidna industrijska baza, solidarnost) naglo izginjajo, sedanji red (čedalje surovejši kapitalizem, vsiljevan tudi iz Bruslja) nekaj ponuja samo ozki manjšini, veliko večino pa frustrira in demotivira. Za tak kapitalizem, ki utegne postati še revnejši in brutalnejši, je najbolj kriva politika kot celota.
Tako se kljub otrplosti množic polagoma stopnjuje verjetnost ostrih spontanih izbruhov, dolgih stavk, cestnih zapor, vsakršnih oblik državljanske nepokorščine. Predvsem pa pasivnosti. To je mučno stanje, ki otežuje izhod iz krize. S silo ga ni mogoče odpraviti. S silo lahko zatreš revolucijo, nasilje, stavke, ne moreš pa pasivnosti, malodušja, nezaupanja.
Politbarometrovi strašljivi podatki se bodo pred volitvami morda rahlo izboljšali. Toda volilna udeležba je na vsakih volitvah manjša, vedno večji deli družbe se odklapljajo ali so odklopljeni. To je napoved slabe prihodnosti. Razdrobljena, jezno-ravnodušna, pasivna družba ne more delovati dobro.
Še slepci vidijo, da je potreben temeljit preobrat. Naposled bi bilo treba ustaviti slabe procese, ki zvečine tečejo od osamosvojitve in dušijo to družbo - nečisto razmerje politika-gospodarstvo, okrnjena pravnost, šibkost nadzornih institucij, napredujoča neoliberalizacija, parlament kot ubogljiv vzvod izvršne oblasti, privatizacija kot trajno leglo anomalij, brezumno upravno drobljenje države ... Postopno materialno napredovanje (podoptimalno!) je to dogajanje za silo prikrivalo, izbruh krize pa boleče razgalil.
Preobratu lahko rečemo revolucija, prenova, nov začetek ali kako drugače. Za zdaj nič ne kaže na klasičen, morda celo nasilen splošni izbruh, nekakšno revolucijo. A vendar je mogoča celo ta - če bo kriza dolga, če bo še naprej vse po starem, če bo resno hirala EU. Toda revolucije so vedno strahovito dvorezne; strukturno na hitro ne morejo spremeniti nič, kvečjemu lahko spravijo na površje nove sile - dobre ali slabe.
Prava revolucija bi bila nova politična sila, novo gibanje, ki bi končalo prevažanje po vedno istih tirih. Kaže se obupna potreba po novi, alternativni politični eliti. Temeljita prenova sedanje je zaželena in načeloma mogoča, vendar vsaj do volitev samo plod naivne želje.
Razmere so pisane na kožo nastanku tretje sile. Njen osnovni profil se vsiljuje sam od sebe: socialen, ekološki, protineoliberalen, prizemljen, a z vsaj kakim idealom. Zlasti se od nje pričakuje drža, ki bo dovoljevala vrnitev temeljnega zaupanja. Nekaj je zelo očitno: ljudstvo čedalje bolj enači in zavrača oba sedanja politična pola - izbira med Pahorjem in Janšo, poosebljeno povedano, se mu zdi čedalje bolj utesnjujoča in jalova. Od tod zatekanje v volilno abstinenco ali glasovanje za levico ali desnico s stisnjenimi zobmi. Med njima še obstajajo pomembne razlike v prid levici. Zato bi bila zmaga SDS padec z dežja pod kap. A jasno je tudi, da bomo z nespremenjeno sedanjo levico ostali na dežju brez resne možnosti razjasnitve. Če kar naprej dežuje, se vse spremeni v močvirje. Predvsem pa je že zapravila avtoriteto in zaupanje. To nas zdaj, skupaj z destruktivnostjo desnice, kratkovidnostjo sindikatov in zamorjeno družbeno klimo, tišči proti portugalskemu scenariju.
Zavestno ustvariti novo, za življenje sposobno politično silo je zahtevno opravilo - intelektualno, organizacijsko, finančno ... Navadno gre za spontano dogajanje zunaj etablirane politike, ki pa mu je mogoče zavestno pomagati, tudi medijsko. Rastišče zanj ponujajo družbena zlovolja, izrabljenost sedanje politike, kriza in njeni nauki. Nujen pogoj za uspešen začetek tretje sile je tudi to: nikakor ne sme nastati v zavetju sedanje politike. Kvečjemu se ji lahko pridružijo posamezni sedanji politiki. Utegne se tudi zgoditi, da bo nastalo več novih formacij, nekatere med njimi kot podružnice sedanjih strank ali prikritih neotov (po zgledu Zbora za republiko, resetarjev itd.). Blefiralo se bo.
Da se bo vitalna tretja sila res rodila, ni nujno, a možnosti za to so tu. Njen nastanek se zdi najobetavnejša pot mimo močvirja dolgotrajnega životarjenja, pasti kaotičnega splošnega izbruha in brezupnega opotekanja med sedanjo levico in desnico. Njuna trdoživost in jalovost je prav v tem, da sta na sceni sami, brez alternative. Tako se ena hrani z drugo, ta pa se pase na slabostih prve.
Pahor, individualno daleč najbolj odgovoren za pogubno oblastno izgubo avtoritete, ni dovolj samokritičen, da bi odstopil, in skupaj z druščino kot hroma raca opazuje drsenje v volilni poraz. Tudi to potrjuje, da je levica otrpla, ta čas nesposobna za temeljitejšo prenovo. Ali vsaj za resen premislek, ali ne bi bilo bolje, da svojo agonijo skrajša in se razpusti.
Nov Janšev mandat bi bil škodljiv, stran vržen, nevaren čas. Koristen pa toliko, kolikor je to nujen pogoj za nastanek nove politike na ruševinah stare. V vsakem primeru bi bilo dobro, da bi novo gibanje ali stranka nastala čim prej, saj bi že s svojim obstojem začela spreminjati politično in družbeno pokrajino.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.