J. M. G. Le Clezio: Napev o lakoti

+ + + +

Vrtoglava praznina poraza

Le Clézia imamo sicer za svetovljana, odraščal je na Mavriciju in je sploh multikulturen avtor, po tematiki in po dogajalnih krajih. Vendar je rojen v Nici in tja njegova odraščajnica oziroma mlada ženska Ethel v romanu - navdihnjena z usodo njegove matere in njene družine med drugo vojno - pobegne iz Pariza, kjer se že dogajajo množične deportacije Judov. Njihovo zbiranje v imenu 'zaščite' in 'evidentiranja' je podprto z nekaterimi odredbami petokolonašev, citirani so proglasi, seznami taborišč za zbiranje zaključijo ta roman.

Vendar je pred tem tipična leclézievska tema; ljubezen, ker gre za družinske spomine in materin lik, opisana kar najspodobneje in z drobnimi zabrisanimi namigi, med puncama, ki se takoj prepoznata. Ena je še mlada bogatašinja, čeprav oče postopno, ob pomoči prevarantov, ki ga obkrožajo, in zaradi svojih inovatorskih idej izgublja ženino premoženje. Druga je sicer plemkinja, vendar pobegla pred rusko revolucijo živi v neugodnih, revnih razmerah. Skozi njuno zgodbo potem vidimo počasno prodiranje vojne, najprej v pogovore, čudno klimo, kjer predvsem vzdražene ženske radostno pričakujejo karizmatičnega voditelja, ki jim bevska in grozi po radiu, kjer se moški včasih pridušajo, da je treba državo malo počistiti prišlekov in podobno. Konča se v Nici, obdani s potopljenimi ladjami in poseljeni z množico sestradanih, ki se pulijo za ostanke, nagnito zelenjavo. Gre za prebegle iz Pariza, ki živijo s potepuškimi mačkami, zaradi vojne, pred katero ne moreš pobegniti in ki prizadene tudi del prejšnje aristokracije in bogatih mešetarjev, predvsem judovskega rodu.

Vse skupaj je seveda daleč od taboriščnih zgodb ali tistega, kar se je dogajalo v Vzhodni Evropi, bolj gre za občutek negotovosti, postopno degradacijo socialnih stikov, vse večjo lakoto, životarjenje na robu, kar prekinejo šele zavezniki s spamom in žvečilnimi gumiji. Le Clézio se namesto v drastiko, ki jo poznamo iz taboriščne literature ali streljanj talcev in požiganja vasi, to so bile metode za nižje razvite rase iz evropske žitnice in z Balkana, odpravi v prostor družinskega spomina, rekonstruira svoje judovske korenine, pomešane s čezmorskimi kolonisti. Tudi zato se ogiblje emocionalnosti, njegov stil je hladen, odsekan, faktičen, 'kiševski', nasploh v nekaterih detajlih močno potegne nanj, v minimalizmu in starševski grandomaniji, ali na zadnje romane Davida Albaharija, ki so rekonstrukcija družinske zgodovine. Drugič spet je liričen, nadrobljeno zgodbo prekinja s popisi eksterierjev, tudi s kot da rekonstrukcijami pogovorov v časih tik pred vojno, ki kažejo čudno brezbrižnost elit in salonov. To je zadržana pisava, ki se zaveda sodobnih teoretskih izhodišč, ki dovolj očarljivo prehaja in drsi med časi, izrablja predzgodbo in suvereno, tudi všečno dopisuje manjkajoče.