Bogdan Žorž: Vzgoja za svobodo - vzgoja za odrekanje

+ + + + +

Zbornik člankov in intervjujev psihoterapevta, ki z ducatom knjig, radijskimi pogovori in prakso osvaja mesto, ki ga je imel legendarni Rugelj.

Žorž je seveda Žorž in ne Rugelj, njegovo področje tudi ni alkoholizem, temveč mladostniki. Njegova maksima je na pogled enostavna: krize ti ne bo nihče odpihnil, ti si edini, ki se lahko z njo bojuješ in jo uženeš.

Trivialnost, ki pa je terapevt ne podaja v obliki vzgojnih receptov. V svojem delovanju preseneča, ko deluje kot veren kristjan, a od pacienta/bralca ne zahteva prestopa v religijo. Njegova ideja človeka je namreč splošno sprejemljiva - biti samostojen. Pot, ki vodi do tja, pa gre prek trnja, kot je delo, napor in odrekanje. Torej lastnosti, ki s stališča libertinosti spadajo v ropotarnico zgodovine.

Čemu potem opozarjati na Žorževo delo? - Uspe mu predstaviti konsistenten princip vzgoje, ki je uporaben povsod, celo v najbolj travmatičnih situacijah, kot so zasvojenosti, depresije in nasilništvo. Pri čemer je realist, saj ne postavlja idealnih okoliščin, ampak izhaja iz trdih danosti, denimo te, da starši sploh nimajo več monopola nad vzgojo, saj ga prevzemajo televizija, ulica, računalniške igrice in mreže. Tu je dedič misli Viktorja Frankla, ki je celo v koncentracijskem taborišču uspel preživeti kot persona. Načela, na katerih gradi, pa niso dogme in ne recepti, ampak nazorno podani premisleki, ki učinkujejo kot praktična filozofija vzgoje. Samo delo v izhodišču sledi strukturalizmu, zakaj človek kot enota ne obstaja sam po sebi, ampak je vpet v medosebne odnose. Torej problem ni spreminjanje problematičnih otrok, prvi vzgib se namreč začne pri teh, ki mislijo, da so O.K.; začetek je potemtakem predrugačenje staršev oziroma bližnjih. In od tod radikalni sklep, da se vzgoja nikoli ne konča, saj jo je konec šele s smrtjo. S čimer pa ukine instrumentalni odnos vzgojitelj vs. objekt vzgoje.

Skratka, lucidno in prepričljivo delo.