Bad Taste 4

+ + + + +

S četrto kompilacijsko izdajo založbe Bad Taste, katere poprejšnje izdaje smo že predstavljali na teh straneh, tokrat prestopamo pomemben mejnik: med novimi, svežimi in udarnimi producenti, ki so se z desetimi komadi prebili na CD in pet vinilk ene vodilnih sodobnih drum and bass založb, sta tudi komada, nastala na sončni strani Alp. Telekinesis je dvojec, ki ga sestavljata Marko Zidarič (v drum and bass krogih že leta dela in izdaja pod imenom Markoman) in Luka Per, bolj znan pod vzdevkom Smooth. Smooth sicer izdaja komade pri založbi Viper, Markoman pa ima za sabo niz vinilk pri različnih tujih založbah v minulih letih (kot solo izvajalec in v tandemu s še enim slovenskim producentom Tsunamijem). Telekinesis je njun projekt, ki zbuja precej zanimanja v drum and bass svetu; s svojimi komadi sodita med tiste ustvarjalce kompozicij, ki jih drugi DJ-i radi vrtijo. S komadoma The Lost Galaxy in Hate na tem albumu nakazujeta smer, v katero se razvija sodobni težkotemačni drum and bass: proti poslušljivemu in plesnemu, dosegajoč nove kakovostne ravni, ter proti globalni sliki, v kateri vse bolj vladajo zvoki ter vse manj stara imena. Navsezadnje je tudi Vegas, nekdanji član zasedbe Bad Company, na tej plošči predstavil dve sodelovanji z mladim Umanom, s katerim nosita novo ime BLOKHE4D. Uman je Polšvicar (rojen v New Yorku) in glede na italijanskega Aepha ter Avstrijce iz skupin Fourward in Mefjusa bi komu nemara prišlo na misel, da četrta v nizu kompilacij Slabega okusa prinaša srednjeevropske vibracije.

Vendar zadeva ni tolikanj geografsko, ampak bolj vsebinsko kompaktna. Sicer pa zemljepisno poreklo 'pokvarijo' člana zasedbe The Upbeats oziroma Audijev remiks njunega Tor ter Prolix, ki je šaril po BLOKHE4D-ju - dejansko pa ti samo začinijo revitalizirano zvokovje, ki po rožljanju in debelem desetletju teme skače čez lastne ozke okope, vse bolj leze na plesno površje in se staplja v novem zvenu, ki nastaja širom po zemeljski obli. V zadnjih letih doživljamo eksplozijo zanimivih izvajalcev, ki iščejo pot v ušesa publike; paradoks je, da količina glasbe pravzaprav zavira možnost poslušanja vseh izdaj in - kot je navada v človeški zgodovini - marsikateri kakovosten izvajalec ne pride do izdaje prav zaradi kvantitete. Paradoks je tudi, da navkljub skoraj absolutni digitalizaciji distribucije (ki teoretično omogoča hitro širjenje) komadi še vedno potrebujejo nekaj mesecev ali več, da dejansko izidejo. Po drugi plati pa je Telekinesis dokaz, da je z lastnim delom mogoče tolikanj pritegniti založnike, da še vedno najdejo sredstva za realizacijo dobrih izdaj. Naslednja stopnja na poti dua Telekinesis je albumski prvenec, ki ga fanta ustvarjata letos in nastaja kot celostno delo. Torej drugače od četrtega Bad Tasta, ki vendarle in kljub sorodni godbi ostaja v primarni vlogi širitelja novih vznemirljivih izvajalcev, ne pa konceptualnega albuma, kar bi navsezadnje tudi lahko bil. Prestižno.