Išče se Eric

proti

Oda radosti delavskega razreda.

Junaki filmov, ki jih že dobrih 40 let snema Ken Loach, ne živijo v idealnem svetu. Težko bi celo rekli, da sploh živijo v svetu. Živijo namreč v podsvetu, polsvetu, razrednem svetu, globoko razslojenem svetu, v katerem revni, deklasirani, izključeni in zavrženi srečujejo le sebi enake - ali pa tiste, ki so malce manj revni, malce manj deklasirani, malce manj izključeni in malce manj zavrženi.

V Loachevih filmih delavski razred še vedno obstaja. Običajno je depresiven, tesnoben, obupan, frustriran, spodvit vase in svoj fatalizem. Tudi razredna zavest v Loachevih filmih še vedno obstaja, le da si natika obliko »prekletstva«. In tak je tudi Eric Bishop (Steve Evets), poštar v krizi srednjih let, nevsiljivi in neškodljivi plebejec, obremenjen s preteklostjo, ki je ni mogel spremeniti, napakami, ki jih je zagrešil, priložnostmi, ki jih je zamudil, ženskami, ki jih je spustil, in zakoni, ki so mu padli v vodo. Eric je videti kot del socialnega eksperimenta, ki si ga je izmislila nevidna roka trga: ali lahko Eric najde srečo, če ga nenadoma transportirajo v paralelni svet? Ali bolje rečeno: ali lahko Eric spremeni svoje življenje, če nenadoma sreča Erica Cantonaja, nekdanjega nervoznega nogometnega zvezdnika, svojega karizmatičnega idola? Ali lahko Eric Cantona, proletkult non plus ultra, povzroči revolucijo? Kajti natanko to se zgodi: Eric doživi revolucijo. Vprašanje je le: ali je revolucija uspela? Na to vprašanje lahko odgovorimo tako, kot je odgovoril kitajski premje Ču En Laj, ko so ga vprašali, kaj misli o francoski revoluciji, ki se je zgodila leta 1789: »Prezgodaj je še reči.«
(Kinodvor, štarta 28. aprila)