21. 4. 2011 | Mladina 16 | Kolumna
Ni nedolžnega
Ni videti, da bi se glavni igralci naše tragikomedije hoteli strezniti
© Tomaž Lavrič
Desusov beg iz koalicije potrjuje, da Slovenija čedalje bolj tenko piska. To ne pomeni, da bo država, in mi z njo vred, kar propadla. Vendar se je zrinila v slepo ulico, iz katere ni videti naglega izhoda.
Ekonomsko okrevanje je počasno in negotovo. Oblast je nenehno na robu političnega zloma. Reforme so onemogočene z referendumsko blokado. Opozicija je rušilna, javnost pa zlovoljna in negativistična.
Skratka, kriza se še naprej zaostruje, njeni ekonomski, politični, socialni in psihološki elementi se zlivajo v celoto, ki jo je čedalje teže razplesti.
Zaradi naše notranje godlje narašča nevarnost, da nas doleti portugalski scenarij. Evropsko ekonomsko okolje ostaja majavo, mi pa se nevarno približujemo tistim šibkim državam, ki so sprejele pomoč od zunaj, z njo pa hočeš nočeš tudi navodila za stabilizacijo. Slovenija ohranja svoje kolikor toliko normalno delovanje in življenje s pomočjo zadolževanja (letni primanjkljaj znaša dve milijardi evrov), ki sproti žre rahlo okrevanje. Visoko zadolževanje se je prepletlo s šibkostjo vlade in destruktivnostjo opozicije ter sindikatov. Bonitetne agencije že škilijo tudi proti nam. Podobno kot Grčija, Portugalska, Irska lahko pademo v dolžniško krizo, ko nam začnejo usodo krojiti Bruselj, IMF in posamične močne države. Postavljene zahteve silijo odvisnike ne samo v zategovanje pasu, ampak tudi v sistemsko rezanje socialne države. Slovenija po zunanjem nareku bi bila manj prijazna do državljanov.
Da bi to preprečili, bi morala vlada dobro vladati, morali bi sprejeti vsaj pokojninsko reformo in razumno varčevati. Pri tem reševanju nacionalne suverenosti in ohranjanju kolikor toliko dostojne socialne države bi morali sodelovati vsaj še opozicija in sindikati, da bi lahko ukrotili posamične interesne skupine. Skratka, potreben bi bil širok konsenz.
Dogaja se nasprotno. Družbene skupine se spopadajo med seboj, vse pa so proti oblasti. V tej igri ni nedolžnih.
Vlada je povsem izgubila avtoriteto in zaupanje. Pahor se je - resda v skrajno težavnih časih - pokazal kot pomanjšani Blair brez karizme. Predolgo je govoričil, se napihoval, blefiral tudi samega sebe. Celote nikoli ni imel pred očmi, zgrešeno je ravnal z opozicijo, levici jemlje že tako bledo identiteto. Erjavca je zdaj moledoval, naj ostane, namesto da bi ga nagnal že pred časom. Scela je postal nasprotje uspešnega kriznega voditelja.
Koalicija je razbita vojska brez jasne politike in minimalnih skupnih ciljev. Imela je dve ključni nalogi - obvladovanje krize in nekaj reform. Pri prvi nalogi se opoteka, pri drugi bo najbrž zgrmela na nos. Zaradi podedovanih anomalij in krize je res padla v izjemno naporen čas, vendar je za svoj slab glas zelo kriva tudi sama. Sicer referendumov ne bi bilo ali pa bi se obrnili v njen prid.
Janševa SDS kot jedro opozicije je rušilna, dolgoročneje tudi v lastno škodo, a očitno ji gre samo za to, da pride na oblast. Sindikati so zaradi lastnih dilem izgubili kompas. Gospodarstvo je v težavah, brez nekdanjega ugleda, kot socialni partner je nedialoško.
Pokojninski referendum pa bo težaven test tudi za ljudstvo, za katero sicer velja, da ima vedno prav.
To ljudstvo je že z glasovanjem za arbitražo s Hrvaško pokazalo, da se zna odločati od primera do primera. Toda od takrat je minilo veliko časa, družbena klima in odnos do politike sta se zelo poslabšala. Velika večina prebivalstva dvomi ne samo o sposobnosti, ampak tudi pravičnosti oblasti - ima jo, deloma po krivici, za oblast, ki dela zase in v korist premožnih, za šibkejše pa ne skrbi sistemsko (z družbo enakih začetnih možnosti), ampak karitativno, z občasnimi darili in miloščinami. Dvojno nezaupanje usmerja ljudstvo proti kakršnimkoli spremembam.
Glede pokojninske reforme so stvari za večino ljudi jasne - delovno dobo bi bilo treba zaradi staranja prebivalstva podaljšati, brez reforme bomo za korak bliže Portugalski in morebitnemu trdemu diktatu Bruslja. Odločitev bi morala biti torej na dlani. Toda prebivalstvo je v dilemi, ali naj glasuje za nekaj, kar je zanj dobro, ali naj se spremembi upre, ker jo v nepreglednem splošnem položaju predlaga zaupanja nevredna oblast. Poleg tega boleče reforme prinašajo korist v prihodnosti, živi pa se zdaj. Svoje bo prispevala tudi klima, ki izrinja racionalnost.
Vsa Slovenija tiči v pasti. Vendar ni videti, da bi se glavni igralci v tej tragikomediji hoteli strezniti.
Zdaj vse čaka na referendum o pokojninski reformi. To bo pomembno razpotje - politično, ekonomsko, psihološko, simbolno. Okoli njega se nabira velika napetost (ustvarja jo tudi vlada), ki se bo nekako morala sprostiti.
Če bi se glasovanje izteklo za vlado pozitivno, bi se karte razdelile nekoliko na novo. Nemogoče to ni, čeprav bi mejilo na majhen čudež. Pahor bi se okrepil in ostal. To bi pomenilo, da bi vlada ostala, kakršna je - nič kaj prida. Oblast bi si oddahnila, vendar bi se psihološki učinki referendumske zmage kmalu porazgubili, materialni pa niso kratkoročne narave.
Če reforma pade, bo Pahor obvisel na tenki nitki. Premier je postal breme. Vlada bi si lahko z njegovo zamenjavo z verodostojnim naslednikom (ki ga je sicer težko najti) povrnila nekaj zaupanja in avtoritete, brez katere je nemogoče dobro vladati.
Z vso silo bi butnilo na dan tudi vprašanje celotne vlade in koalicije. Naj se takoj razpusti? Naj vztraja do bridkega konca in čaka na nekakšen čudežni preobrat?
Sama tegobna vprašanja, same slabe možnosti.
Če bi vlada odstopila, bi nastalo dolgo, nevarno brezvladje, nevarnost portugalskega scenarija bi se še okrepila, Janševa volilna zmaga pa postala neizbežna. Z dežja bi prišli pod kap. To popolno pomanjkanje dobrih alternativ dela stisko posebej hudo.
Če vlada ne bo odstopila in tudi Pahorja ne bo zamenjala, se bo, demoralizirana in hroma, še bolj pogrezala v težave in nepriljubljenost. Njeno vztrajanje na okopih bi Janši utegnilo prinesti še višjo zmago kot predčasne volitve. Vendar se zdi nemogoče, da bi skupaj z zavezniki dosegel dvotretjinsko večino v parlamentu in Slovenijo po madžarskem zgledu spremenil v nekaj, kar se lahko hitro spremeni v (pol)diktaturo.
V taki vsesplošni godlji se zdi, da bi bil še najboljši med slabimi razpleti takle: zamenjava Pahorja z boljšim premierom, sprejem pokojninske reforme in vztrajanje sedanje oblasti do volitev. Težava je v tem, da je polom pokojninske reforme verjetno nujen pogoj za Pahorjevo zamenjavo.
Tudi brez takega razpleta je bolje, da predčasnih volitev ne bi bilo. Janša, če že mora zmagati, bi začel delati škodo kasneje, več časa za nastanek bi imela tudi tretja sila - novo gibanje ali stranka. Razmere zanjo so ugodne, država jo potrebuje, saj sedanja politika ne zmore najnujnejše reforme - reforme same sebe. Spreminjati se bo začela le, če bo dobila konkurenco nove resne stranke.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.