5. 5. 2011 | Mladina 18 | Kolumna
Čut emigranta
Bil sem nekoč, zelo davno, emigrant. Resnični emigrant, takšen, ki niti ni vedel, ali se bo še kdaj srečal s svojo domovino. In bolj si oddaljen od svojih krajev, bolj jih čutiš kot svoje.
Imel sem prijatelja Srba, ki ni bil tiste velikosrbske pasme, a me je pred razpadom Jugoslavije resnično presenetil z iskrenim vzklikom, kako si ne more zamisliti, da Bled ne bo več njegov.
Pomislil sem takrat, da je prijatelj morda nehote razkril neko resnico o mentaliteti dveh narodov. Slovenec, tudi če je še takšen kozmopolit ali vsaj Jugoslovan, ne bi nikoli vzkliknil, kako si ne more predstavljati, da Kopaonik ni več njegov. Oba bi bila iskrena, niti ne drug drugemu sovražna, ampak bi pač čutila svet okoli sebe, četudi najin skupni svet, nekoliko različno. Na to mislim, ko se včasih sprehajam po slovenskih dolinah. Nekatere so še lepše od Bleda.
V mojem skromnem primeru gre še za nekaj, kar morebiti ni razumljivo večini rojakov. Bil sem nekoč, zelo davno, emigrant. Resnični emigrant, takšen, ki niti ni vedel, ali se bo še kdaj srečal s svojo domovino. Ugotovil pa sem nekaj, kar mi je prišlo na misel šele zdaj, ko so okoli mene sami domači kraji: čim bolj si oddaljen od svojih krajev, bolj jih čutiš kot svoje. Seveda jih tudi z večjo lahkoto idealiziraš! Pomanjkljivosti in slabe plati značaja so popolnoma zastrte ali pa se ti ne zdijo pomembne.
Misliš in sanjariš o vrnitvi v domače kraje lahkotno in neomejeno. Ni nikakršne možnosti, da bi tvoje razmerje do, no, recimo domovine bilo postavljeno na preizkušnjo. Domače se ti zdi ogromno, tudi če živiš daleč, v deželi, ki je stokrat večja in bolj naseljena. Ki tudi ne ve nič o krajih, od koder so te pahnili. O katerih se na splošno malo ve. Ne ve se niti, ali bi o naši deželi govoril ves svet, če bi jo zadela kriza tako neusmiljeno, kot je Grčijo. O propadli Grčiji govorijo vsi, največ pa Nemci. Ali bi bila Slovenija v podobnih okoliščinah deležna takšne pozornosti? Ne vem.
Distanca je zelo pomembna, ko gre za tvojo deželo. Današnjemu svetu manjkajo resnične, natančne analize, kaj čutijo delavci, ki tekajo v druge razvitejše ali manj prizadete države, da bi delali in živeli po človeško. Ali jih muči domotožje? Morda je modernost to občutje večidel ali pa popolnoma odpravila. Zanimivo pa je, da so poljski vodovodarji, kot po navadi imenujejo delavce iz Poljske na delu v tujini, takoj začeli tekati iz Britanije domov, kakor hitro se je poljsko gospodarstvo malo popravilo ...
Tu bi bilo zanimivo reči besedo ali dve o trajnem patriotizmu. Ali je to sploh nekaj trajnega? Če je, potem mora biti vkopano zelo globoko v značaj, ne sme pa biti odvisno od zunanjih okoliščin življenja. Primer, kako se to doseže, so nam pravkar ponudili Angleži.
Po drugi svetovni vojni, ko so izgubili veliko denarja, ki so ga morali plačati nazaj Američanom za sloviti land lease, ki jih je rešil Hitlerja, so se morali znebiti ogromnih kolonij, z Indijo na čelu, potem pa tudi zaostajati za svojimi evropskimi tekmeci. Ne le Nemčijo in Francijo, ampak tudi Italijo! Prodali so Rolls Roycea, Jaguarja, Roverja, nehali graditi potniška letala, zmanjkalo jim je denarja za slavni observatorij itd. Toda glej, kaj so dosegli z Williamovo in Katyjino idilo! Ves svet je z občudovanjem buljil v televizorje ob svetovnem (svetovnem!) prenosu poroke in razmišljal, ali je imela nevesta enako razkošno obleko kot nekoč Američanka Grace Kelly, ki se je neumno poročila z monaškim vladarjem in se odpovedala bleščeči karieri.
Ubogi Guardian! Sijajni liberalni dnevnik je ob znanem prepiru med monarhijo in princeso Diano ves mesec pozival k prehodu v republiko, potem pa utihnil, a si je zdaj upal objaviti le nekaj neodvisnih člankov o monarhiji, ki naj bi padla »v lužo rojalistične nostalgije«. Ne pomaga, Angleži imajo sicer še Commonwealth, vendar jim svetovno pozornost prinašata William in Katy, ki ju občuduje prek televizije pol sveta, od monarhistov do komunistov. To je dosežek v današnjih mračnih časih!
Po vseh svarilih o globalizmu, ki bo pomendral nacionalna čustva in navade, doživimo tudi to, da je BBC umaknil kratko satiro o kraljevski poroki, ki so mu jo ponudili Avstralci. Ravno ti, ki so bili dolgo obsedeni z daljno monarhijo, čeprav je nekoč podložnike pošiljala v Avstralijo v zapor.
Evropska unija bi nam seveda naredila uslugo, če bi nas prisilila, da se znebimo provincialnosti, se manj prepiramo med sabo zaradi pomembnih, še bolj pa nepomembnih reči in se počutimo resnično moderno. Celo tako, da bi poslanci opozicije vstali, ko pride v prostore predsednik države, tudi če ga opozicija ne mara. Še bolj kot vladajoči zna pri nas delovati provincialno opozicija. Ne vem sicer, ali so sprememb sposobni naši in tudi tisti tam. Ogromno denarja, ki ga požira bruseljska birokracija, lahko govori tudi o tem, da se v Uniji le ponavljajo navade velikih sil v preteklosti in bo konec podoben, kot so ga doživele one. Vse je mogoče, vse dobro in tudi vse slabo.
Tujce, ki prihajajo k nam na obisk, skoraj vedno kaka naša navdušena novinarska duša vpraša, kaj jim je bilo v naši deželi najbolj všeč. Ne, ali jim je bilo sploh kaj všeč, temveč kaj je tisto, kar jih je navdušilo! Odgovori so po navadi vljudno neobvezujoči, pogosto je Ljubljana tisto, kar je tujcu všeč, včasih tudi tisti Bled, ki preganja mojega prijatelja Srba. Bilo bi bolje, če bi tujca vprašali, kaj sploh misli o nas, in bili veseli, da ima o tem res kako zanimivo mnenje. Če ga ima. Če ga hoče imeti. Če smo mu prikazali kaj, kar je napravilo na tujca vtis, kakršnega znajo napraviti Angleži.
Če sem že začel s Srbom, bom z njim tudi končal. Poklical me je neznanec iz Beograda, da mi pove, kako mu je bila všeč neka naša televizijska oddaja. Gleda nas po kablu. Pogosto. Zakaj nas gleda, ko niti ne zna jezika? Gleda pač. Včasih druge zanimamo, ko tega niti ne pričakujemo ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.