Thor

za

Če bi imel kladivo.

Agent Coulson, zvezdnik tajne organizacije S.H.I.E.L.D., je na koncu filma Iron Man 2, in to dobesedno na koncu, po odjavni špici, v novomehiški puščavi našel masivno kladivo - tisti, ki poznate stripe založbe Marvel, veste, da je bil ta mali non sequitur dejansko mininapovednik za film Thor, kajti Thor, stripovski superjunak založbe Marvel (kot Iron Man), ne gre nikamor brez kladiva, mjolnira. Kjer je Thor, je tudi kladivo - in obratno, kjer je kladivo, je tudi Thor.

In Thor, superjunaški spektakel, prvi znanilec h'woodske-ga poletja, je dolgo, epsko, po malem šekspirjansko pojasnilo tega mininapovednika, ali bolje rečeno: Thor nam pojasni, kako in zakaj je Thor izgubil kladivo. Za začetek, Thor (Chris Hemsworth) je zunajzemeljsko bitje (in bitje »drugega časa«, srednjega veka), božanski prebivalec mistično bleščečega Asgarda, zadnjega krika futuristične arhitekture (in 3D efektov), toda zaradi mladostne zaletavosti, pretirane samozavesti, napuha in ošabnosti ga da božanski Odin (Anthony Hopkins), njegov oče, kralj Asgarda, izgnati na Zemljo, kjer naj bi doživel nekaj takega kot »popolno preobrazbo«, toda le duhovno (ponižnost, strpnost, samokritičnost ipd.), ne pa tudi telesne, kajti že med Asgardci izgleda kot maneken kake vikinške modne agencije - jasno, na Zemlji izgleda še bolje, še bolj hipnotično, povsem zunajzemeljsko, tako da takoj pade v oči Jane Foster (Natalie Portman), doktorici astrofizike, ki premleva zadnje skrivnosti vesolja, pa tudi Coulsonu (Clark Gregg) in njegovim »možem v črnem«, ki planejo za njim. Kar je nerodno: Thor, »space oddity«, je med potjo na Zemljo - in med potjo skozi čas - izgubil tako svoje magično kladivo kot svojo božansko, supermansko, superjunaško moč. In ker nima več superjunaške moči, ne more izruvati kladiva, »Excaliburja«, zapičenega v zemljo, ki jo S.H.I.E.L.D. prelevi v no-fly cono. Asgard se medtem prelevi v cono šekspirjanske tragedije: od zunaj na kraljestvo pritiskajo zavojevalski Ledeni velikani, v samem kraljestvu pa se odvija boj za oblast, ki jo skuša prevzeti agresivni, militantni Loki (Tom Hiddleston), Thorov mlajši brat. Ken-
neth Branagh, ki je ekraniziral mnoge Shakespeareove drame (Henrik V, Hamlet, Veliko hrupa za nič ipd.), obe sferi spenja in prepleta bolje kot Spopad Titanov, kot da bi skušal reči, da je sodobnost le digitalna inačica srednjega veka (srednji vek 2.0), obenem pa vrtinec političnega rivalstva, vojne klavnice, mavričnih neviht, odhajanja starega kralja, bratovskega boja za očetovo naklonjenost in časovnih mostov režira tako elegantno, tako nevsiljivo in tako nerepetitivno, da je nemogoče reči: Veliko hrupa za nič!