Stanton Warriors: The Warriors

+ + + + +

Elektronske superzasedbe redko zvočno uspešno nastanejo z združitvijo znanih imen v nov projekt; pogosteje pridejo iz primarne baze izvajalcev, ki se dvignejo iz elektromorja zaradi svoje kakovosti in poslušljivosti ter zmogljivosti, da presežejo žanrske krožke. Podobna je zgodba, ki jo izpisujeta Bristolčana Mark Yardley in Dominic B, svetu bolj znana kot breakbeat tandem Stanton Warriors.

Ne gre za katerakoli producenta: njune remikse so naročali Fatboy Slim, Busta Rhymes, Gorillaz, Basement Jaxx, The Streets, Chemical Brothers in kopica drugih. Trinajst let je trajalo, da sta končno izdala avtorski albumski prvenec, vmes pa sta remiksala in miksala. Slovite izdaje Stanton Session so bile prehvaljene do obisti, njuna dela so pogosto vrtena v setih drugih DJ-ev, sama pa ogromno nastopata po vsem planetu. Zdaj sta na zgoščenko naložila ducat komadov za 44 minut žura, v katerih se iz zvočnikov cedijo same dobrote: začenši z uvodnim komadom Get Up (v katerem MC-janje izvaja ameriški reper Hollywood Holt, refrensko popevkarjenje pa otoška Ruby Goe), ki je bil tudi najavni singel. Že v naslednjem Bushido se zasliši dubstep trend, a okusno zmaličen skozi elektro valove. Sledi mu Shoot Me Down, znova z Ruby in močnimi ritmi, s katerimi med elektrom in breakbeatom (ter dolgim naborom drugih urbanih žanrov) prekrižarita vso ploščo. Resda imata vmes celo kak malce mirnejši pasus (Dakota in zaključni komad Out of My Head), vendar je razbijanje primarna dejavnost.

A ne razbijanje zidu, pač pa pregrad med njima in poslušalci, ki bi ju po vseh letih zlahka spredalčkali v big beat. In to duhovite sorte; od reminiscenc na filme (že z naslovom plošče, pa tudi s klicem v uvodu komada Superstar: »Stanton Warriors, come out and play ...«, v komadu Get Up pa sta naspidirala sempl iz Napada na policijsko postajo št. 13) do popolne zajebancije v hitu New York, kjer sta vokal iz Londona spremenila v »lov' ya«, nato pa Tokyo v »fok ya«. Premoreta tudi tolikanj kakovosti, da pri starejših zvokih/zvočnih trendih ne težita s celostnimi komadi, ampak jih le zmerno umeša(va)ta, zgolj za spoznanje ali začimbo, nato pa letita naprej po svojih zvokih, melodijah in besedilih gostov, ki jih ne manjka. Poleg prej naštetih slišimo še Young Fatherse, Jahcoozija (ob Hollywoodu Holtu v komadu Quepe Quepa) ter E-Boija, ki podpira epski Precint. Ta komad na predzadnji poziciji - enako kot na tretji izdaji Stanton Sessions pred skoraj tremi leti - je zaključni klimaks in reprezentanca njunega močnega ter hitrega zvoka, ki grabi s širino posemplanega zvokovja in melodike, tehnične superiornosti in dobre mere neposiljenosti. Enako je koncipiran tudi tale laserski plošček: namesto dolgih inačic (te bosta drugim DJ-jem prodajala na vinilkah ali v računalniških formatih) so tukaj komadi pop dolžine, ki se bodo zlahka razlezli širše od brejkbitaške populacije, saj sta to že davno prerasla. Turbo.