ur. Lado Kralj in Peter Scherber: Slovenske kratke zgodbe

+ + + + +

Med koncem ene in začetkom druge vojne.

Skratka, črtice in skice, ki jim danes rečemo kratke zgodbe. 36 avtorjev, nekateri spadajo med klasike kot Bevk, Kosovel, Grum, Bartol, Ferdo in Juš Kozak, Kosmač, Kranjec ali Voranc, nekateri bolj ali manj pozabljeni kot presunljivi Ivan Dornik, Ivo Grahor ali Zima Vrščaj, tretje pa je držal v pozabi ali polpozabi stari režim kot denimo Narteja Velikonjo, Mirka Javornika in Ljubo Prenner.
Vsekakor zbornik, ki ponuja staro kot novum. Ko prebiramo tedanjo književnost, nas že samo branje vodi v refleksijo, ko primerjamo dileme in horizont aktualnega sveta z vprašanji in problemi, ki so se dvigovali pred Slovenci dvajsetih in tridesetih let. A zgodbe niso le beletristika, danes delujejo morda celo bolj kot literarizirana zgodovina vsakdana.
Spremna beseda Lada Kralja nam prinese še manjkajoče politične ključe branja; pred nas postavi po drugi vojni neobjavljeno zgodbo Filipa Kumbatoviča, pod partijo sicer cenjenega pisca, ki pa je v ranih delih prikazal lik komunista kot moralnega pokvarjenca, ali pa originalno inačico Kosmačeve »Gosenice«, v kateri jetnik v fašističnih zaporih zapiše na steno: »Hočemo Svobodo in Ženske, partijski uredniki pa so zgodbo predrugačili: »Hočemo Svobodo in Lenina«.
V zborniku, v katerem domuje tudi dekadenca ter meščanska frivolnost, sicer dominira socialni angažma, akterji so v večini poraženci; kar zdaj preseneča, je zavedanje, da so takratni pisatelji premogli neverjetno mero empatije, ko so se vživljali v slepca, samohranilko, zapornika, vaškega pretepača, delavko ..., v obrobne like, ki jih moderna literatura praktično ne povzdigne več v literarne junake.