Dr. Judith Stacey: »Zakonik je bil pripravljen vizionarsko in inteligentno.«

V Sloveniji se že skoraj dve leti sprejema novi družinski zakonik, ki naj bi med drugim prinesel širšo definicijo družine, gejem in lezbijkam pa bi omogočil poroko in posvojitev otrok. Čeprav so spremembe, ki jih prinaša, naletele na zelo pozitivne odzive, zlasti v stroki, sta se proti njim združila desni politični pol in RKC. Dokument je zdaj že mesece povsem zablokiran v parlamentarni proceduri.
Ključni argument nasprotnikov družinskega zakonika je, da družine, ki bi jih priznal družinski zakonik, niso naravne. Sociologinja dr. Judith Stacey, ki predava na New York University, je nad takšnim izjavami povsem ogorčena. Tezo o tem, da je »normalna« samo ena družina, po možnosti tista, ki jo sestavljajo oče, mama in otroci, odločno zavrača. To ni presenetljivo, saj je ena vodilnih strokovnjakinj na področju raziskovanja intimnosti, partnerstev in družin ter se osredotoča zlasti na proučevanje raznovrstnosti družin. V svoji zadnji knjigi Unhitched: Love, Marriage, and Family Values from West Hollywood to Western China je denimo pod drobnogled vzela hollywoodske geje, poligamijo v Južni Afriki in matriarhat ljudstva Mosuo.
Staceyjeva je minuli teden obiskala Slovenijo, kjer je kot govorka sodelovala na mednarodnem seminarju Homofobija v šolah v Vzhodni Evropi, ki sta ga skupaj s partnerji pripravila Mirovni inštitut in Oddelek za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete.

V svojem uvodnem govoru ste dejali, da ste s tem nastopom sklenili krog in se vrnili na začetek vaše kariere. Začeli ste namreč z vprašanji nestrpnosti v izobraževanju.

> Še preden sem doktorirala iz sociologije, je bilo moje prvo raziskovalno delo res povezano s proučevanjem seksizma v izobraževanju. Takrat sem delala v šoli in zanimivo se mi je zdelo, da so bili na višjih položajih v šolski administraciji praviloma moški, ženske pa so bile večinoma učiteljice. Tudi knjige, ki so jih brali otroci, so bile večinoma seksistične. Živalski liki so bili praviloma moški, fantje so bili pogumni, dekleta pa so želela biti le princese. Ampak do takrat sploh nismo pomislili, da je to problematično.

Sami ste skušali takrat tudi svojega sina vzgajati drugače od tradicionalnih vzorcev. Kako se je njegova vzgoja razlikovala od vzgoje drugih otrok?

> Raziskovalci s področja študij spolov moje generacije smo si morda malce naivno prizadevali, da dečki ne bi bili avtomatično vzgajani kot možati ali deklice kot ženstvene. Nismo želeli, da bi morali fantkom vsiljevati modro in deklicam roza barvo, da bi se morali fantki nujno igrali z avtomobilčki in deklice s punčkami. Želeli smo, da bi bili vsi otroci osvobojeni teh predpostavk in vzgajani enako. Z možem sva bila zelo previdna. Pri branju pravljic sva pogosto spreminjala imena in zaimke, da ne bi bili junaki vedno istega spola, sinu sva kupovala nevtralne igrače, imel je tako avtomobile kot punčke, obiskoval je plesni tečaj, njegovi prijatelji so bili deklice in dečki. Vpisala sva ga v vrtec, ki sta ga vodili feministki, ena od njiju je bila tudi lezbijka.

Čeprav sta zelo pazila, pa vama menda vse le ni šlo po načrtih.

> Res nama ni šlo. Sinu denimo nisva dovolila, da bi se igral z orožjem, saj sva menila, da bi se s tem učil agresivnega vedenja. A na najino veliko presenečenje je nenadoma postal povsem obseden s pištolami. Z možem sva se že bala, da vzgajava bodočega serijskega morilca, potem pa sva ugotovila, da s tem, ko mu nekaj prepovedujeva, samo dodatno spodbujava njegovo obsesijo. In tako sem šla v trgovino in mu kupila vodno pištolo. Sin je na koncu kljub vsemu postal zelo stereotipno možat. Res pa je, da ne v vseh pogledih - nikoli ni bil denimo nasilen, nikoli se ni tepel. Pištole je kot otrok potreboval le zaradi domišljijske igre. Mislim, da sem se ob tem naučila veliko o spolnih scenarijih in o tem, kako skrivnostni in globoki so.

Pozneje ste se v svojem raziskovanju osredotočili na družinsko življenje, družinske vrednote in še zlasti različne oblike intimnosti, partnerstev in družin. Vam je že uspelo ugotoviti, koliko različnih oblik obstaja?

> Nikakor jih ni mogoče prešteti. Seveda obstaja nekaj glavnih, v nekaterih delih sveta bolj uveljavljenih načinov partnerstva in družin, ampak zgodovinsko in tudi ekonomsko gledano obstaja res veliko variacij. Že samo pojav smrti in v sodobnem času tudi ločitve vodi v najrazličnejše družinske ureditve. V 19. in 20. stoletju je med antropologi in sociologi potekala dolgotrajna razprava o izvoru družine, v kateri so se spraševali, ali so zakonska zveza in starši univerzalni po vsem svetu. Nekateri so trdili, da v vsaki družbi najdemo »nuklearno« družino, ki jo sestavljajo poročena oče in mama ter njuni otroci. Nekateri še vedno vztrajajo pri tem. Ampak to je smešno. Zaradi napredka, ki je prinesel možnost umetne oploditve in kontracepcijo, morda še nikoli ni obstajalo toliko različnih vrst družin kot ravno danes.

Katere pa so se vam kot raziskovalki z Zahoda zdele najbolj zanimive, nenavadne?

> Na najbolj nenavadno obliko družin sem gotovo naletela pri ljudstvu Mosuo na zahodu Kitajske. Gre za družbo brez očetov. A ne samo to. Gre tudi za družbo brez zakonskih zvez. Ljudstvo Mosuo živi v nekakšnem razširjenem matriarhatu. Ženske se nikoli ne poročijo s svojimi ljubimci niti s kom drugim. Pari ne živijo skupaj in tudi ne vzgajajo skupaj svojih bioloških otrok. Za otroke skrbi materina sorodstvena linija in vsi odrasli so odgovorni zanje. Moški lahko svoje ljubimke obiščejo ponoči, zjutraj pa se morajo vrniti v svojo izvorno družino in pomagati pri vzgoji sestrinih otrok. Primer ljudstva Mosuo seveda ni edini primer matriarhata, je pa eden redkih, ki je kljub temu, da so ga skušali v času Mao Cetunga prisilno odpraviti, preživel. V njem trenutno živi okoli 40.000, 50.000 ljudi, je pa ogrožen zaradi vse večje vpetosti v globalno gospodarstvo.

Podrobneje ste proučevali tudi poligamijo in še zlasti ste se osredotočili na Južno Afriko. Morda zato, ker tudi tamkajšnji predsednik živi z več ženami?

> Ko sem se lotila raziskovanja, Jacob Zuma še ni bil na položaju. Res pa je, da ima trenutno štiri ali pet žena - temu je malce težko slediti, ker se je medtem tudi ločil. Južna Afrika me je zanimala predvsem zaradi ustave, ki so jo dobili po padcu aparthaida. Ta ni prepovedala le diskriminacije na podlagi rase in spola, temveč tudi diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in zakonskega statusa. Južna Afrika je s tem postala prva in za zdaj tudi edina država na svetu, ki ima uradno priznane istospolne poroke in poligamijo. To se mi je zdelo zelo zanimivo že zato, ker je bilo v ZDA med nasprotniki istospolnih porok pogosto slišati, da teh ne smemo legalizirati, ker bomo morali potem legalizirati tudi poligamijo. Ta sicer bizarni argument sem sklenila vzeti zelo resno in pogledala, kakšna je povezana med njima.

In kaj ste ugotovili?

> Zadeva je zapletena. Hkratna legalizacija istospolnih porok in poligamije je bila politični kompromis, s katerim mnogi niso bili zadovoljni. V Južni Afriki so želeli s tem zakonom popraviti precej destruktivne posledice aparthaida in s tem spet dati veljavo tradicionalnim afriškim kulturam. Mnoge med njimi so poznale tudi mnogoženstvo, ki mu Zahod nasprotuje. Po drugi strani pa so želeli slediti tudi idealom mednarodno priznanih človekovih pravic. S kompromisom so podprli oboje. A oboje ni vedno kompatibilno, zato še vedno potekajo razprave v zvezi s tem.

Zakaj takšne ureditve ne podprejo tudi države z daljšo demokratično tradicijo?

> Južna Afrika je novejša demokracija, zato so ob pisanju ustave upoštevali demokratične ideale sedanjega časa. Večina zahodnih demokracij pa temelji na idealih izpred sto in več let, ki bi jih bilo treba tu in tam prilagoditi realnosti. Res pa je še nekaj. V ZDA živijo nekatere najbolj avantgardne oblike družin, kar si jih lahko predstavljate, a je zakonodaja tako zastarela, da uradno ne obstajajo. Južna Afrika pa ima pohvale vreden pravni okvir, ki je daleč pred ZDA in večino sveta, a je praksa pogosto žal drugačna. Ko sem bila tam, sem spoznala lezbični par, ki so ga naslednji dan ubili zaradi spolne usmerjenosti. V Južni Afriki bodo za boj proti homofobiji potrebovali še veliko truda in zlasti politične volje.

Že prej sva omenili »nuklearno«, tradicionalno družino, ki jo sestavljajo mama, oče in otroci. Zakaj se je na Zahodu uveljavilo tako globoko prepričanje, da je to edina prava družina?

> Na to vprašanje je težko odgovoriti. Sploh zato, ker je ideja o tradicionalni družini že od nekdaj mit. Izjema so bila 50. leta prejšnjega stoletja, ko je večina, vsaj v ZDA, res živela na takšen način. Danes je takšnih družin, kjer moški hodi v službo in preživlja družino, mama pa doma skrbi za otroke, le še okoli šest odstotkov. A takšno prepričanje je v ZDA še zelo močno. V nekaterih delih Evrope je morda nekoliko manj močno.

So takšno podobo družine uveljavljali tudi mediji?

> Mediji, zlasti televizija, so v preteklosti zelo promovirali idejo tradicionalne družine. Najpopularnejše oddaje, kot sta Ozzie and Harriet in I Love Lucy, so prikazovale čudovite družine in spomnim se, kako sem ob tem trpela. Moja starša sta imela namreč zelo nesrečen zakon, ki ni bil prav nič podoben tistim na televiziji. Danes je vloga televizije v ZDA pogosto ravno nasprotna. Mnoge televizijske oddaje prikazujejo zelo alternativne družinske ureditve ter s tem pomagajo pri njihovem prepoznavanju in sprejemanju. Ena takšnih je denimo nadaljevanka Sodobna družina, ki govori o zelo različnih tipih družin znotraj ene same razširjene družine.

Tudi pri nas jo lahko spremljamo.

> Odlično. Ta serija je prejela številne nagrade in zdi se mi, da je po načinu razmišljanja bistveno naprednejša od načinov razmišljanja v nekaterih delih naše države. Res pa je, da obstajajo tudi povsem nasprotne oddaje, v katerih nastopajo ozkogledni ekstremisti, kot sta Rush Limbaugh in Glenn Beck. Medijska figura s tega, drugega pola je tudi podpredsedniška kandidatka konservativcev na zadnjih volitvah Sarah Palin. Zanimivo je, kako so se njeni volivci odzvali, ko se je med kampanjo izvedelo, da je njena mladoletna hči noseča. To bi moralo biti nezaslišano, ne le zato, ker je šlo za nosečo mladoletnico, temveč tudi zato, ker se ni poročila, ampak začuda jih ni zmotilo. Gotovo pa bi jih zmotilo, če bi splavila. Da bi bilo vse skupaj še toliko bolj noro, hči, ki je medtem rodila, po vsej državi promovira spolno abstinenco.

V politiki tudi sicer pogosto prihaja do razprav, povezanih z družino. Zakaj politike ta tematika tako privlači?

> To lahko pojasnim na primeru ZDA, kjer je situacija hujša kot v zahodni in severni Evropi. Eden od razlogov je povezan z ameriškim zveznim sistemom družinskega zakona. ZDA skoraj nimajo nacionalnega družinskega zakona, zato ima vsaka od 50 zveznih držav drugačno družinsko politiko. Zaradi tega na lokalni politični ravni prihaja tudi do zelo ekstremnih stališč, ki jih na nacionalni ne bi mogli zagovarjati. Drugi razlog je v tem, da je v ZDA veliko več religioznih ljudi kot v večini drugih zahodnih demokracij. Vsak lahko začne lastno religijo, in če mu drugi lahko le sledijo, lahko pridiga, kar hoče.

Zanimivo je, da tematika ne pritegne le politikov z desnice, ki so tradicionalno bolj povezani z verskimi skupnostmi, temveč tudi tiste z levice. Sami ste bili zelo kritični do Clintona, ko je na novo definiral družino, in to zelo tradicionalno.

> Pri tej tematiki politiki vedno kolaborirajo. To trdim celo za Obamo. Politiki so prepričani, da morajo, če želijo dobiti glasove, v javnosti ustvarjati podobo prodružinskega človeka. Če bi bili proti družinam, bi jih po tej logiki čakala politična smrt. Dan Quayle, ki je kot podpredsedniški kandidat republikancev nastopal proti Clintonu, je imel v kampanji bizaren govor o tem, kako kulturna elita slavi zaton družine in morale. To je podkrepil s primerom serije Murphy Brown, kjer je bila glavna junakinja mati samohranilka. Potem je prišlo do obširne debate in Clinton, ki je odraščal sam z mamo, je samohranilke branil. Kmalu po izvolitvi pa je začel zveneti podobno kot Quayle. Potem so začeli podobno govoriti demokrati, ki so blizu politični sredini. Po mojem mnenju so to počeli povsem pragmatično, a s tem so krepili ideologijo. Po drugi strani pa je Clinton najprej dajal takšne izjave, nato pa se je zapletel v razmerje z Monico Lewinsky.

Ta afera je bila v 90. letih zelo odmevna. Kako ste nanjo gledali sami?

> Clinton si je tako kritičen odziv zaslužil, ampak le zato, ker je lagal pod prisego. Ko so ga vprašali, ali je imel razmerja, bi lahko odgovoril, da se to nikogar ne tiče. A je trdil, da razmerij ni imel. Pozneje se je izkazalo, da jih je seveda imel. Ta primer kaže, kako zelo dvolični smo pri razumevanju družinskih vrednot. S tem, ko vztrajamo, da je pravi samo en tip družine, ki ga večina ljudi niti ne prakticira, podpiramo dvoličnost in ji omogočamo, da vstopa tudi v politično kulturo. In potem smo vedno znova šokirani, ko se izkaže, da je imel še en politik zunajzakonsko razmerje, da je istospolno usmerjen ali da so ga zalotili s prostitutko.

Ali od sedanjega predsednika Obame pričakujete več? Bo morda on odprl prostor za priznanje bolj raznolikih družin?

> Obama je zelo previden politik in težko je ugotoviti, kakšno je njegovo osebno stališče. Tudi pri zavzemanju za pravice istospolno usmerjenih je bil previden. Prva »drzna« stvar, ki jo je storil nedavno, je bila odločitev, da vlada ne bo več branila zveznega akta, ki pravi, da se lahko poročijo le osebe različnih spolov. To pomeni, da vlada ne bo ovirala zveznih držav, ki bi se odločile legalizirati istospolne poroke. Obama se je za to najverjetneje odločil zato, ker je prišlo v ZDA v zadnjih nekaj mesecih do preobrata v javnem mnenju. Prvič je namreč tistih, ki podpirajo istospolne poroke, malce več kot tistih, ki jih ne podpirajo. To je gotovo zgodovinski trenutek. Še vedno pa je javne mnenje globoko razklano. Velik vpliv na to, kako se bo vse skupaj razpletlo, bo imel primer Kalifornije, kjer so bile istospolne poroke kratek čas že dovoljene, zdaj pa še vedno poteka pravna vojna glede tega.

Čeprav se javno mnenje v ZDA spreminja, je prišlo do pravega pogroma zoper otroško knjigo In s Tango smo trije (Modrijan, 2010), ki govori o resnični gejevski pingvinji družini v newyorškem živalskem vrtu. Knjiga, ki naj bi otroke učila spoštovanja do drugačnih, je postala celo najbolj prepovedana knjiga v ZDA.

> To se je res zgodilo, vendar zaradi dogajanja na lokalni ravni. Mnoge šole in knjižnice, pa tudi starši, niso želeli, da bi otroci slišali za homoseksualnost, ker naj bi jih to pokvarilo ali naj bi bilo celo proti njihovi religiji. Vse to je seveda podžgalo lokalne politike in vsi so se nenadoma borili za zaščito otrok, pri tem pa so jih izkoriščali za pridobivanje last-nih političnih točk. Drugi razlog, zakaj je bil odziv tako grob, je v tem, da se zdi mnogim nasprotnikom istospolnih porok družinska skupnost dveh moških še bolj problematična od družinske skupnosti dveh žensk. In pingvina sta bila moškega spola.

Nedavno je veliko razburjenja povzročil tudi oglas za oblačila znamke J. Crew, v katerem nastopata predsednica tega podjetja in njen petletni sin. Mama na fotografiji sinu lakira nohte na nogi z roza lakom, zato so ji očitali, da želi otroka spremeniti v geja ter da je neodgovorna in nemoralna. Vas je takšen odziv presenetil?

> Težko bi rekla, da me v ZDA sploh še kaj preseneti. V tem konkretnem primeru se mi je zdel izbor fotografije v resnici zelo pameten, pa tudi pogumen. Morda je bila fotografija celo bolj provokativna, kot če bi na njej poziral gejevski par. Motiv mame, ki lakira nohte svojemu sinu, je namreč zadel v samo jedro homofobije, in sicer zato, ker je odprl vprašanje moškosti. Če bi se na fotografiji deklica igrala z avtomobilčkom, bi bilo vse v redu. Ker pa naj bi bil fantek podvržen feminizaciji, je počilo. Ta primer je še enkrat pokazal, kako lahko je mobilizirati množico v politične namene. Vas lahko vprašam, kakšen bi bil odziv v Sloveniji?

Morda si boste sliko še najlažje ustvarili, če vam povem, kaj se je nedavno zgodilo pri nas. Aktivisti mlade v osnovnih šolah že leta izobražujejo o strpnosti do istospolno usmerjenih, letos pa so bili prvič obtoženi, da skušajo otroke spremeniti v istospolno usmerjene.

> Aha. Takšni očitki so pri nas zelo pogosti. V tem primeru bi se morali izobraževanja proti homofobiji namesto otrok pravzaprav udeležiti odrasli.

Do takšnega odziva je prišlo zato, ker se v Sloveniji že skoraj dve leti sprejema novi družinski zakonik, a je zdaj zablokiran v parlamentarni proceduri zaradi dveh točk. Prva predvideva redefinicijo družine, ki je ne bi več tvorili oče, mama in otroci, temveč otroci in odrasle osebe, ki jih vzgajajo.

> Takšna definicija družine je zelo napredna. Zelo humano se mi zdi, da zakonik opredeli družino skozi skrb za otroka in s tem uradno priznava tudi tiste družine, ki v družbi že obstajajo, a so bile doslej nevidne. To se mi zdi politično modro, globoko demokratično in veliko bolj realistično z vidika razumevanja sveta, v katerem živimo.

Drugi razlog za blokado pa je povezan s tem, da bi istospolno usmerjenim omogočili poroke in posvojitev otrok.

> Zakonik se je torej na tnalu znašel zaradi pravic, ki jih prinaša istospolno usmerjenim? Kakšne argumente pa imajo ti, ki ga blokirajo?

Trdijo denimo, da družina z istospolnima staršema ni naravna.

> Ampak saj nobena oblika družine ni naravna. Monogamija ni naravna. Poligamija ni naravna. Promiskuitetnost, celibat, dvostarševske družine, enostarševske družine ... nič od tega ni naravno. In nič od tega ni nenaravno. Ljudje smo po naravi družbena bitja in brez družbe ne moremo obstajati. Poleg tega družba ni statična, ves čas se spreminjamo, rastemo, se razvijamo ... in na koncu umremo. Vse, kar je pri tem naravno, je človeška raznolikost. Ljudje si včasih težko priznajo, da pač ni oblika družine tista, ki šteje, temveč je to kakovost medsebojnih odnosov.

Med nasprotniki smo lahko slišali tudi, da bodo otroke v teh družinah vzgajali v geje in lezbijke. Glede na to, da ste skupaj s Timothyjem J. Biblarzom pred leti opravili eno najodmevnejših raziskav na tem področju, saj sta pretresla 21 različnih študij o istospolnih družinah, se s temi bojaznimi verjetno ne boste strinjali. Ugotovila sta namreč, da otroci iz istospolnih družin niso ne v psihološkem, ne v vedenjskem, ne v seksualnem smislu nič drugačni kot otroci iz hetero družin.

> V tem članku sva primerjala otroke iz istospolnih in hetero družin. Sama sicer menim, da je napaka, da različne družinske oblike vedno primerjamo z »nuklearno« družino, ki je s tem avtomatično razumljena kot »normalna«. Ampak če je diskurz takšen, sva pač opravila primerjavo. Raziskava je pokazala, da se otroci iz istospolnih družin razvijejo vsaj tako dobro kot otroci s hetero starši. V nekaterih pogledih se razvijejo celo boljše.

Kje so bili rezultati boljši?

> Obstajajo dokazi, da sta mami lezbijki lahko boljša starša od hetero para. To verjetno ni povezano z njuno spolno usmerjenostjo. Morda je povezano z dejstvom, da gre za dve ženski, bolj verjetno pa je, da gre za učinke selekcije. Hetero pari imajo namreč lahko otroke »po nesreči«, pri istospolno usmerjenih parih pa je pot do otroka vnaprej načrtovana. Tisti, ki se odločijo postati starši, so že avtomatično bolj motivirani za starševski angažma. V primerjavi s hetero starši so lezbijke, ki se odločijo za otroke, tudi malce bolj izobražene in morda tudi to prispeva k boljšim rezultatom. Gejevske družine medtem še niso tako dobro raziskane, ampak na podlagi svojih opažanj lahko napovem, da so gejevski starši najboljši, kar jih je. Ne zato, ker so moški, ampak zato, ker še težje pridejo do otroka kot lezbijke.

Ugotovili ste tudi, da se otroci iz istospolnih družin tolerantnejši do istospolnosti.

> Študije so pokazale, da so otroci v homoseksualnih družinah bistveno bolj osvobojeni tradicionalnih spolnih scenarijev. Deklic, na primer, ne vzgajajo, naj bodo pasivne in poslušne, saj so predvsem lezbični, pa tudi gejevski pari kritični do patriarhalne kulture. Druga razlika je v tem, da otroci v istospolnih družinah pogosteje poročajo o tem, da so pomislili, da bi lahko vstopili v istospolno partnersko zvezo. A raziskave kljub temu ne kažejo nobenih statistično značilnih razlik v identifikaciji seksualne identitete. Istospolne družine torej ne »sproducirajo« nič več gejev in lezbijk kot hetero družine.

Pri nas je prišlo do številnih napačnih interpretacij tovrstnih raziskav in tudi sami ste veliko časa porabili za to, da ste zanikali napačne navedbe. Vam je to res vzelo več časa kot sama raziskava?

> Res je. Z intervjuji in pisanjem odzivov sem imela toliko dela, kot da bi poleg opravljala še eno službo. Nasprotniki istospolnih porok so se najbolj obesili na podatek, da obstaja možnost, da malce več otrok istospolno usmerjenih staršev ne bo izključno heteroseksualnih. Navajali so samo ta del sicer obsežne raziskave in takrat so naju predstavniki nevladnih organizacij prosili, če se lahko odzoveva. Sama sem to z veseljem storila, saj se je izkazalo, da kritiki najinega članka sploh niso prebrali.

V Sloveniji je vlada naredila korak nazaj, saj naj bi imeli po novem pravico do posvojitve otrok le tisti istospolno usmerjeni pari, v katerih je eden biološki starš otroka. To je sicer veliko boljše od ureditve, ki velja zdaj, kljub temu pa pušča grenak priokus. In družinski zakonik ni zaradi tega nič manj zablokiran.

> Res škoda, da je prišlo do tega. Razlog so lahko samo predsodki. Vse kaže, da je bil družinski zakonik pripravljen vizionarsko in inteligentno in samo upam lahko, da bi imeli takšen zakonik kdaj tudi v ZDA. Vsekakor upam, da bo slovenski družinski zakonik kmalu sprejet in da ne boste zamudili priložnosti, da na tem področju postanete zgled drugim državam.

Slovenija trenutno ni edina evropska država, kjer se razpravlja o družinski politiki. Najbolj skrb zbujajoče je gotovo dogajanje na Madžarskem, kjer skrajna desnica med drugim razmišlja o prepovedi splava in o tem, da bi starši lahko volili v imenu svojih otrok. Ali kljub vsem tem dogajanjem še vedno verjamete, da bo družba sčasoma sprejela vse različne oblike intimnosti in družin in s tem poskrbela za to, da bo nesrečnih družin vse manj? To misel ste zapisali v svoji zadnji knjigi.

> Moram reči, da nisem optimistka, čeprav bi si želela biti. Verjetno sem pesimistka. Vsekakor pa sem realistka. Vsaj glede političnega delovanja na tem področju. Politiki so pogosto pragmatični in sama v njihovem delovanju prepoznavam nerazumevanje vzrokov za gospodarsko krizo, politično nestabilnost in tudi nestabilnost družin. Priča smo naglemu tehnološkemu razvoju in verjamem, da bomo sčasoma lahko klonirali človeka in da se bodo tudi otroci rojevali zunaj maternice, kar bo imelo pozitivne in negativne posledice. A politiki tako daleč vnaprej niso sposobni razmišljati. V svojo izjavo seveda še vedno verjamem. Ne verjamem pa, da se bo to tudi zares zgodilo.

Je vsaj vaša družina srečna?

> Če bi me vprašali pred petimi leti, bi vam odgovorila, da je zelo srečna. Trenutno pa žal ni tako. Zdaj sem samska, čeprav raje ne bi bila. Ampak tako sem se odločila, ker se mi je zdelo to boljše, kot da bi bila v zakonski zvezi, ki ni bila zelo srečna. Moje predstave o tem, kakšne bi morale biti družine, niso vplivale na to. Zakon preprosto ni preživel.