Duhovnik

zadržan

Križarske vojne.

Če ste videli Podzemlje (ali pa kako izmed nadaljevanj), potem veste, da se je dogajalo v postapokaliptičnem svetu, v katerem se za oblast borijo vampirji in volkodlaki - oboji resda izgledajo kot ljudje, toda ljudi ni več. Vojne, ki so svet pahnile v mrak, so bile tako divje, da so jih preživeli le vampirji in volkodlaki - pač pošasti. V Duhovniku, sicer milostno kratki ekranizaciji kultnega stripa, še obstaja upanje za človeštvo, kar pa naj vas ne zavede: svet je tudi tu razdejan in opustošen, postapokaliptičen, ujet v večni mrak, tako da je videti kot svet iz Podzemlja (in po malem Iztrebljevalca), v katerem še ni volkodlakov.

Za oblast se namreč borijo vampirji, ki izgledajo kot kloni shiranih pošasti iz speleološkega šokerja Jama groze (ali pa furijastih pošasti iz postapokaliptičnega eposa Jaz, legenda), in ljudje, ki jih vodi Cerkev, zato izgledajo kot menihi novega reda - in vampirske vojne oz. vojne proti vampirizmu, ki so pogubile ta svet, so bile dejansko križarske vojne, vojne v imenu križa. Razlog več, da je v Duhovniku vse polno križev. Tudi Duhovnik (Paul Bettany), stoični Kristusov fu-vojščak, retro futuristična božja roka, vampire hunter (kot James Woods v Carpenterjevih Vampirjih), ima križ na čelu, še več pa jih ima v roki, tako da lahko hitro mutirajo v orožje. Ne brez razloga: le on lahko ustavi vampirje in odreši človeštvo, zato ne čudi, da je tudi sam po malem pošast, ali bolje rečeno - da je skoraj na las podoben fanatičnemu, morilskemu Silasu iz Da Vincijeve šifre. Ker pa je podvržen hudim mukam, težkim odločitvam in transformativnim dogodkom, nas ne bi presenetilo, če bi mutiral - recimo v volkodlaka. Ko je Duhovnik dober, izgleda kot predzgodba Podzemlja - ko pa je slab, izgleda kot nekaj, kar je padlo iz računalnika.