Adžami

za

Boyz N the Hood.

V filmih velikega palestinskega režiserja Elie Suleimana, recimo v Času, ki ostaja, Božjem posredovanju, Kroniki izginotja ali Uvodu v konec prerekanja, običajno vidite palestinsko skupnost, ki se stiska v Nazarethu - med izraelskimi nadzornimi točkami, konfiskacijami, tanki, policijskimi urami, torturo, paničnimi motnjami prometa, malimi sovraštvi, absurdnimi reakcijami, propadlim multikulturalizmom in smetmi, ki si jih sosedje podajajo kot nogometno žogo. Toda ta palestinska skupnost kljub vsem stresom ostaja čudno pasivna, statična, apatična, tiha, lakonična - kot da je našla svojo malo obešenjaško, mestoma burleskno Utopijo, idealni modus vivendi, ki jo ščiti pred terorjem, recesijo in deklasiranostjo geta, tako da se lahko dela, kot da se nič ne dogaja. Tu se zgodba sploh ne more razviti, ker jo stalno nekaj prekinja, zato od nje ostanejo le skeči, simptomi zdrobljenosti življenja. Podobno je v Adžamiju, izraelskem filmu, ki sta ga posnela Yaron Shani, Izraelec judovskega rodu, in Scandar Copti, Izraelec krščansko-arabskega rodu, bazično Palestinec. »Film tehnično resda predstavlja Izrael. Sem državljan Izraela, a ga ne predstavljam. Ne morem predstavljati dežele, ki ne predstavlja mene. Nisem član izraelske reprezentance,« je izjavil Copti, ko je Adžami pred dvema letoma dobil nominacijo za tujejezičnega Oskarja. A po drugi strani, v Adžamiju, soseski v Jaffi, nedaleč od Tel Aviva, nihče ne izgleda kot član izraelske reprezentance, ravno obratno, judje, Arabci, Palestinci in kristjani, ki se stiskajo v tej eksplozivni soseski, so videti kot getoizirane etnične skupnosti iz Los Angelesa, zasičene z uličnimi tolpami, gangsterskimi obračuni, avtomobilskimi streljanji, divjimi maščevanji, policijskimi racijami, brutalnimi likvidacijami, pandemičnim sovraštvom, revščino, geopolitičnim truščem, mamili, kolektivno deklasiranostjo in slepo spiralo nasilja, ki vodi v fatalizem. Življenje tu je zdrobljeno - in tudi film je epizodičen, posnet iz roke, zelo direkten in kaotičen, zgoščen in nekronološki, razbit in improviziran, skoraj dokumentarec, prežgan z začaranim krogom, v katerem se prepletajo arabski najstnik Omar (Shahir Kabaha), ki beži pred beduinsko mafijo, njegov prijatelj (Scandar Copti), ki hodi z judinjo, krščanski lastnik restavracije (Hilal Kabob), čigar hči hodi z Omarjem, izraelski policaj (Eran Naim), čigar brat je izginil na Desnem bregu, in mali palestinski ilegalec (Ibrahim Frege), ki zbira denar za operacijo svoje matere. Kdor bo preživel, bo preživel naključno. Poanta je trojna: prvič, te situacije - te »strategije napetosti« - ni več sposoben nihče obvladovati (vsi pogledi v samem filmu - vsa gledišča, vse perspektive, vse pozicije, vsi zorni koti - so subjektivni, kalejdoskopski), drugič, versko-ideološki konflikt je že davno prelepila klanovsko-gangstersko-šekspirjanska logika moči in preživetja, in tretjič, etnične skupnosti Adžamija so tako daleč od premirja kot ulične tolpe Los Angelesa. Ali pa brazilskega Božjega mesta.
(Kinodvor)