Damir Karakaš: Kino Lika

+ + + +

Rdečevratci

Nabor Karakaševih zgodb je iz dveh zbirk, iz naslovne Kino Lika in iz Eskimov (2007), in čeprav je med njima sedem let razlike, so zgodbe ubrane na isto temo; v prvi prevladujejo zagovedni liški kmetavzi na svojem, na zemlji in v štalah, na traktorjih in na nogometnih igriščih, v drugi so isti modeli v mestih in mestecih, pa ne brez nostalgije po 'zavičaju', po rojstnem kraju z vsemi ohranjenimi folklorizmi in prepričanji in garaškim bojem z zemljo za pridelke, z volkovi za mesnine in s soljudmi za prostor pod soncem.

Včasih nam zgodbe potegnejo na 'nagravžni realizem', kakor sta ga poimenovala stebra žanra, Zlatko Zajc in Blaž Ogorevc, z njima si Karakaš deli na živino vezane spolne prakse in sprevrženo bukoliko, pastirce med drkanjem in flodranjem ob popiskovanju na piščal, ali pa zagovedno reševanje kmetije in živadi v času suše, z vsem, kar gre zraven, s strahom pred dohtarji, z junačenjem in možačenjem, s komunikacijsko nesproščenostjo, z nezaupljivostjo do neznanih, z vsem, kar poznamo iz malih, zaokroženih in zaprtih okolij. Tudi razpleti so včasih skoraj ljudski, vstali od mrtvih, ubite sanje o odhodu v nevaren zunanji in nepregleden, pretočen in skoraj kaotičen, raz-plemenjen svet. V drugi zbirki so plemenski kmetavzi delno urbanizirani, matere, ki po svojih najboljših močeh skrbijo za otroke, malo avtistični in trdo vzgajani otroci, pozna se tudi bližina vojne, cerkve razrušene, pobje z orožjem, kriminalna opravila, tipi s policijo na vratu, željo po begu drugam, kamorkoli. Magari domov, v enostavnejši, surovejši, preglednejši svet.

Karakaševa pisava je surova, odsekana, pripoved se tke iz posameznih replik, naracije je malo, dobro odmerjena psovka, posebej še, če je sestavljena, pove več kot tisoč opisov. Stopnja ironije je neugotovljiva; vsekakor je povedano prilagojeno dometu in načinu opisovanih, nekatere stvari so tudi očitno osmešene, vendar ne vse, in zazdi se nam, da ima do lokalcev in zabačenih krajev skoraj etnološki odnos, v katerega so primešane simpatije. To so trdi ljudje, tudi vzgoja in vse drugo je trdno, ob hitrem razvoju seveda hkrati anahronistično, partiarhalno, z veliko potlačene jeze in sprto z vsem tujim; jezik je dinaridski, ne samo hiše in obleka;

Čater je Karakaševo zaledno čakavščino prevedel v radikalno dolenjščino z veliko dodanimi vokali, na katero se moramo najprej kar malo navaditi, ki pa odraža neki čuden anahronizem, starost in starožitnost, predmodernost in nesodobnost govorcev iz zbirke. Močna izkušnja, literarni ekvivalent občutku, ki ga dobimo na poti v Dalmacijo, kadar se hočemo izogniti gneči na avtocesti in se znajdemo v razrušenem brezčasju.