Tomo Križnar: Nafta in voda

+ + + +

Sudan, Darfur, Drnovšek, mednarodne pomoči in množični mediji.

Osrednji slovenski potopisec je tokrat objavil nov žanr. Njegova dela, kot so »Šambala«, »Samotne sledi«, »Mana« in »Nuba- čisti ljudje«, bralcem predstavljajo bivanja staroselcev, naj si bo v Avstraliji, Srednji Ameriki, Tibetu ali med Nubami. Vsakič si je vzel čas in z empatijo vzpostavil pristne stike z domačini, ki jih je potem popisal v odličnih potopisih. Tokratna knjiga je drugačna, govori o njegovem angažmaju za sudanska ljudstva. V ospredju so mreže birokratov mednarodnih organizacij, gospodarji vojne, humanitarni delavci, sudanski, slovenski, ameriški politiki, poročanja National Geografica ter drugih medijev ter kajpak srečanje z Leni Riefensthal. Posebej natančno Križnar razloži »lokalno ekonomijo«, po kateri vojaške skupine dovoljujejo prehod humanitarne pomoči, če jim prepustijo 80 % blaga! Dogodke vplete v kontekste zaslužka z nafto, pomanjkanjem vode in perfidno vladno politiko, ki nomade naseljuje po nubskih deželah ter tako ustvarja nove medplemenske spopade. Izkustveno popiše srečevanja z vojaškimi enotami, pogovore na preiskovalnih uradih in razmere v zaporih. Delo, ki je nastajalo deset let, je pisano z grenkobo, ko se sooča s stanjem stvari, da prvinske navade izginjajo pred vdorom zahodnjaških artefaktov. Tudi s samokritičnostjo, saj se je izkazalo, da je njegova rešitev iz sudanskih zaporov tako pritegnila medije, ki so za primat postavili usodo Drnovškovega odposlanca, ne pa genocid in kalvarijo afriških milijonov temnopoltih ljudstev.

Vsekakor knjiga poznavalca, ki resda ni napisana v enem zamahu, ampak kot kolaž številnih tekstov, dnevnikov in intervjujev, kar pa ji jemlje bralno draž in globino antropoloških vpogledov.