Konec terorja

Američani so imeli dve možnosti: prvič, da Osamo bin Ladna primejo (da mu sodijo, da ga zaprejo ipd.), in drugič, da ga likvidirajo. Izbrali so drugo možnost. In ko so bin Ladna likvidirali, je takoj sledilo vprašanje: ali to pomeni tudi konec Al Kajde? Ali smrt Osame bin Ladna pomeni tudi smrt Al Kajde (terorja, džihadizma ipd.)? To vprašanje je bilo kakopak prekratko in obenem demagoško. V resnici bi se moralo glasiti: če so hoteli Američani pokončati Al Kajdo, kaj bi bilo bolje in bolj smiselno - to, da bi bin Ladna prijeli, ali to, da bi ga likvidirali? Zgodovina ni na strani ameriške likvidacije bin Ladna, ali bolje rečeno - zgodovina morda res uči, da je mogoče vsakogar ubiti (kot bi rekel Boter 2), toda zgodovina terorizma uči, da ni dobro ubiti vsakogar, še najmanj vodjo teroristične organizacije.
Če hočejo pokončati, ustaviti, blokirati ali pa zamejiti delovanje kake teroristične organizacije, potem je bolje, da vodjo te organizacije primejo, kot pa da ga likvidirajo, pravi Audrey Kurth Cronin, avtorica knjige Kako se konča terorizem (How Terrorism Ends). Samo spomnite se, koliko vodij čečenskih militantnih skupin so že likvidirali Rusi: Ibn Kataba, Jandarbijeva, Gamdija, Maskadova, Sajdulajeva, Basajeva. Toda čečenskega »terorja« to ni ustavilo - niti to ni pokončalo čečenskih »celic«. Ravno nasprotno: likvidacije so jih le še dodatno podžgale - terorizem se je namreč iz Čečenije razširil na ves Kavkaz (Dagestan, Severna Osetija, Ingušetija). Ergo: Rusi niso z likvidacijami - z dekapitacijami čečenskih »terorističnih« skupin - strateško ničesar dobili. Ali pa se spomnite, koliko vodij palestinskih militantnih organizacij, recimo Hamasa in Islamskega džihada, so v vseh teh letih likvidirali Izraelci: ogromno. Je to ustavilo teror? Ne. Ravno nasprotno: to je le ustvarilo množico palestinskih mučenikov, mobiliziralo nove kadre, porodilo maščevanja, povečalo število samomorilskih bombnih atentatov in poslabšalo varnost v celotni regiji. Je to pokončalo Hamas? Ne. Ravno obratno: vse te izraelske likvidacije so Hamas tako okrepile, da je zmagal na parlamentarnih volitvah. Izraelci niso z likvidacijami - z dekapitacijami palestinskih »terorističnih« skupin - strateško ničesar dobili. In tudi filipinske oblasti niso strateško ničesar dobile z likvidacijami vodij teroristične organizacije Abu Sajaf, ali bolje rečeno - dosegle so le to, da se je teroristična organizacija restrukturirala v kriminalno organizacijo, specializirano za ugrabitve turistov. Terorizem - sodelovanje z islamističnimi terorističnimi organizacijami - je bil poslej le še njena stranska dejavnost, del portfelja. Abu Sajaf ni bil edini, ki se je spričo prehudih pritiskov in spremenjenih okoliščin »reorientiral«, kot tej varianti konca terorja pravi Audrey Kurth Cronin - kolumbijska organizacija FARC (Revolucionarne oborožene sile Kolumbije), ki je začela pod zastavo rdečega terorja, se je kasneje specializirala za trgovino z mamili. Tako kot Al Kajda.

Polnočni ekspres

Pa poglejmo, kaj se je zgodilo, ko oblasti vodje kake teroristične organizacije niso likvidirale, ampak so ga prijele in zaprle. Vzemimo najprej organizacijo Sijoča pot, alias Sendero Luminoso, ki je v Peruu veljala za teroristično. Bila je monolitna in kompaktna, dobro organizirana, s strogo partijsko hierarhijo in ubogljivostjo (vsakega disidenta so takoj izključili ali pa likvidirali), strah in trepet, mašina za ubijanje, vsemogočna, neprebojna, brezosebna, neustavljiva »pošast« - v dvajsetih letih je v njenih akcijah umrlo okrog 69.000 ljudi. Vodil jo je Manuel Ruben Abimael Guzman Reynoso, alias Guzman, profesor filozofije, ki je v teroristični kampanji svoje organizacije videl kombinacijo trockistične »permanentne revolucije« in maoistične »kulturne revolucije«. Bil je karizmatičen, na pol božanstvo - njegovi borci niso prisegali »stvari«, ampak njemu. Ali bolje rečeno: življenja ne bi dali za »stvar«, ampak zanj osebno. Guzman je izgledal tako, kot da si je izmislil kult osebnosti. Bi perujske oblasti tega karizmatika - to božanstvo, tega svečenika terorja, tega svetnika revolucije - lahko likvidirale? Vsekakor. Pa so ga? Ne. Raje so ga prijele in strpale v kletko, kjer je potem ždel v pižami in svoje podanike moledoval, naj položijo orožje - ves nemočen in patetičen, popolna slika »banalnosti zla«. So ga obsodili na smrt? Ne. Ampak na dosmrtno ječo. S tem se je začel nagli zaton organizacije Sendero Luminoso. Likvidacijo Guzmana bi morda preživela - njegove aretacije pa ni preživela.
Ali pa vzemimo Delavsko partijo Kurdistana, alias PKK (Partiya Karkaren Kurdistan), ki je za teroristično veljala v Turčiji. Bila je strah in trepet, utelešenje absolutnega Zla. Vodil jo je Abdullah Ocalan, alias Apo, fanatični marksist, državni sovražnik št. 1, ki so ga razglašali za »pošast«, »demona«, »podgano«, »psihopata«, »Hitlerja« in »Stalina«. V statut je med dejavnosti PKK-ja vpisal tudi organiziranje javnih prireditev, kakršna je recimo komunistična revolucija. Od te prireditve je pričakoval veliko. Praktično vse. Na koncu te kombinacije trockistične »permanentne revolucije« in maoistične »kulturne revolucije« naj bi zasijala nova država Kurdov. V prostem času je rad posegal po ruskih anarhistih, recimo Nečajevu, ki je spisal Revolucionarni katekizem, v katerem je dal revolucionarju nekaj neizogibnih napotkov: uničuj vse po vrsti ... teror je tvoje orožje ... bodi neusmiljen ... zase ne pričakuj milosti ... za stvar bodi pripravljen umreti... in seveda, združi se s podzemljem, kajti kriminalci so edini pravi revolucionarji. Da bi budžetiral svoje avanture in svojo armado, je ropal draguljarne, živo pa se je vključil tudi v dilanje z orožjem, mamili in ilegalnih delavcev. Slogan »Proletarci vseh dežel - združite se« si je razlagal po svoje, razredni boj pa je podredil nacionalnemu vprašanju: Kurde lahko osvobodiš le tako, da osvobodiš celo Turčijo, kajti Turčija je žrtev zahodnega imperializma in še vedno ni neodvisna, zato rešitev ni v boju med turškimi razredi, ampak v vseturškem spopadu s silami imperializma. Frazo »revolucionarni teror« je izgovarjal tako zanosno, kot da si jo je sam izmislil, njegova gverilska armada pa je kmalu mutirala v potentno, partijsko organizirano, paravojaško silo, ki je gazila vse po vrsti - Turke in Kurde, civiliste in vaške straže, vojaške tarče in javne uslužbence, varnostne organe in žandarmerijo, protigverilske enote, tuje diplomate in turiste. V petnajstih letih je umrlo več kot 30.000 ljudi.
Jasno, nenehno je tudi nastopal, bodisi v svojem časopisu (baziranem v Frankfurtu) ali pa na svoji TV-postaji (bazirani v Bruslju). Bil je zvezda, legenda, karizmatik, na pol božanstvo, kult osebnosti. Bi ga turške oblasti lahko likvidirale? Absolutno. Pa so ga? Ne. Raje so ga prijele: izgledal je nemočno in betežno, prestrašeno in nenevarno, banalno in vsakdanje, kot da bi se zbudil sredi noči. Na sodišču je potem čemel v stekleni kibli, prosil za milost in zagotavljal, da ljubi svojo domovino, Turčijo. Dobil ni smrtne kazni, ampak »polnočni ekspres«. S tem je bilo konec PKK-ja. In konec terorja. Podobno je bilo, ko so prijeli Mickeyja McKevitta, karizmatičnega vodjo Prave irske republikanske armade, alias RIRA (Real Irish Republican Army), ki je leta 1998 izvedla bombni atentat v Omaghu, v katerem je umrlo 29 ljudi. Podobno je bilo, ko so prijeli in zaprli v vodje nemške teroristične skupine Baader-Meinhof. In podobno je bilo, ko so prijeli Šoka Asaharo, karizmatičnega, mističnega, na pol božanskega in na pol slepega vodjo japonske apokaliptične sekte Aum Šinrikjo, ki je leta 1995 izvedla napad v tokijskem metroju, v katerem je za posledicami zastrupitve s sarinom umrlo 12 ljudi. Aretacije vodij, pa četudi na pol božanstev, so povzročile nagli zaton vseh treh terorističnih organizacij. Vodje skupine Baader-Meinhof so razplet svoje zadnje velike akcije, ugrabitev potniškega letala, spremljali iz zapora - ko so ugotovili, da akcija ni uspela, so naredili kolektivni samomor.

Hudič, ki ga poznaš

»Povsem jasno je, da sami teroristični organizaciji bolj škoduje aretacija vodje kot pa likvidacija vodje, še posebej, če ga potem komunikacijsko odrežejo od njegovih podrejenih, ki pa lahko obenem gledajo njegovo javno ponižanje,« pravi Audrey Kurth Cronin, ki dodaja: »Likvidacija vodje teroristične skupine, ki ima široko ljudsko podporo, bodisi nima izmerljivega učinka ali pa je kontraproduktivna.« Aretacija vodje teroristične organizacije je po drugi strani produktivna, ima pa tudi izmerljive učinke. Ne brez razloga. Vegetiranje v zaporu ni seksi - niti atraktivno. Nobenega glamurja ni v tem. Karizmatični vodja izgleda v jetništvu tako banalno in tako vsakdanje, da njegova legitimnost oveni. Kredibilnost mu naglo pade. Zapor ga deromantizira, demitizira in diskreditira. Če je vsemogočen, kaj potem počne v zaporu? Humano ravnanje s »pošastjo« je strup za njegovo teroristično, militantno, ekstremistično organizacijo. Aretacija vodje teroristične skupine je »optimalna rešitev«.
Likvidacija karizmatičnega vodje teroristične organizacije je daleč od optimalnosti. Za začetek: vodjo teroristične organizacije z likvidacijo spremeniš v mučenika. Dalje, z likvidacijo vodje teroristične organizacije pospešiš rekrutacijo in mobilizacijo novih članov. In končno, ko likvidirajo vodjo teroristične organizacije, nimajo pojma, kdo ga bo nasledil, kdo bo torej novi vodja. Hej, lahko da bo še hujši in bolj zvit od prejšnjega, pravkar likvidiranega. Ne pozabite, da so Izraelci leta 1973 likvidirali Mohameda Boudio, Alžirca, ki je zrežiral napade palestinskih teroristov v zahodni Evropi, potem pa ga je zamenjal Carlos, hja, Carlos Šakal, ki je bil še hujši od Boudie - in tudi bolj hladnokrven, bolj brezoseben, bolj nepredvidljiv, bolj zvit. Kot pravi stari izrek: Hudič, ki ga poznaš, je manjše zlo od Hudiča, ki ga ne poznaš. Ko dobi teroristična organizacija novega vodjo, ne veš, pri čem si. Prej si vedel, pri čem si. Vodja, ki si ga likvidiral, je z leti vendarle postal relativno predvidljiv, obvladljiv, zajezljiv. Bolj ko je bil karizmatičen, večja je bila verjetnost, da bo organizacijo držal skupaj - in da jo bo imel pod nadzorom. Kar seveda pomeni, da je bila tudi organizacija, ki jo je vodil, bolj pregledna, bolj sledljiva, bolj predvidljiva. Ko ga likvidiraš, obstaja velika možnost, da se teroristična organizacija decentralizira in razprši, da torej razpade na več delov, kar pomeni, da ji je težje slediti, da je manj predvidljiva in da je bolj nevarna kot prej.
Karizmatičnega vodjo teroristične organizacije, pravi Audrey Kurth Cronin, »potrebujejo tako protiteroristične sile kot njegovi podaniki«. Navsezadnje, ko likvidiraš karizmatičnega vodjo teroristične organizacije, recimo Osamo bin Ladna, se nimaš več s kom pogajati. Pogajati? Vlade - ameriška, britanska ipd. - sicer vedno kategorično zagotavljajo, da se s teroristi ne pogajajo. Ni šans: demokracije se ne pogajajo s teroristi! Toda v resnici se pogajajo, skrivaj, pod pultom in pod radarjem - komunikacijske kanale imajo stalno odprte, magari prek tretjih oseb in tretjih vlad. Resnica je kvečjemu obratna: teroristične organizacije so tiste, ki se nočejo pogajati. Še zlasti se nočejo pogajati, ko jim likvidirajo vodjo oz. ko razpadejo na frakcije, ko se torej nekatere frakcije odcepijo od matice: te frakcije so po navadi bolj nevarne, bolj divje in bolj fatalne od matične organizacije. In predvsem: te odpadniške frakcije praviloma nasprotujejo pogajanjem, diplomaciji in mirovnemu procesu, kar smo videli tako na Bližnjem vzhodu kot na Severnem Irskem - z mirovnimi pogovori je vedno prišel tudi novi val terorističnih napadov. Na Bližnjem vzhodu so ti teroristični napadi mirovni proces ustavili - na Severnem Irskem pa so ga, ravno obratno, le okrepili in dodatno upravičili.
Izmed vseh militantnih, ekstremističnih organizacij, ki so zaživele po letu 1968 in ki so veljale za teroristične, se jih je bilo voljno pogajati le okrog 18 %. Toda: mirovna pogajanja so le redko spodletela (recimo s Tamilskimi tigri na Šrilanki). Večinoma so prej ali slej uspela (recimo z Irsko republikansko armado na Severnem Irskem), pa četudi teroristične organizacije niso dosegle svojih ciljev. Ergo: teror je mogoče končati tudi s pogajanji. Je pa po drugi strani res, da lahko teror konča še nekaj drugega: to, da teroristična organizacija uspe. Ko ji uspe, ko torej doseže svoje cilje (ali pa ko vsaj verjame, da jih je dosegla, pa četudi je s tem dosegla le to, kar bi se itak zgodilo, s terorjem ali brez njega), se preprosto samorazpusti in samoukine ali pa se deklarativno odpove nasilju, terorju, terorističnim akcijam. EOKA, teroristična organizacija, ki je zahtevala odhod Britancev s Cipra, se je samoukinila, ko so Britanci odšli s Cipra. Cilj je bil dosežen. Podobno je bilo z judovsko organizacijo Irgun, ki se je v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja borila za ustanovitev Izraela - ko je bil Izrael ustanovljen, se je samoukinila. Podobno je bilo z organizacijo Umkhonto, ki se je borila za ukinitev apartheida v Južni Afriki: ko je bil apartheid ukinjen, se je samoukinila, njena matica - Afriški nacionalni kongres - je postala vodilna politična stranka, njen mučenik - Nelson Mandela - pa je postal predsednik Južne Afrike. Nič, teroristične skupine vedno stremijo k temu, da bi postale odporniško, osvobodilno, ljudsko gibanje - in da bi prevzele oblast. Bin Ladnu to ni uspelo. Bolj ciničen primer: ameriške paravojaške milice so zamrle po terorističnem napadu v Oklahoma Cityju - maščevanje za pokol v Wacu, kjer so zvezne oblasti pobile njihove somišljenike, je uspelo. Cilj je bil dosežen. Skrajno cinično rečeno: če hočeš, da se teror konča in da se teroristična organizacija samoukine, potem ji moraš dati možnost, da razglasi zmago.

Nobena teroristična organizacija ni večna

Konec teroristične organizacije pride tudi drugače. Mnoge teroristične organizacije, predvsem levičarske, recimo nemški Baader-Meinhof, italijanske Rdeče brigade, italijanska Lotta Continua, ameriški Weather Underground, ameriška Symbionese Liberation Army, francoska Action Directe, belgijski CCC, portugalski FP-25, japonska Rdeča armada in grški 17. november, so propadle, ko so se ujele v vrtinec notranjih trenj, rivalstev in razkolov, ideoloških, kreativnih, operativnih in strateških nesoglasij, prehudih zunanjih pritiskov, notranje represije, sektaškega boja za oblast, previsokih, pretiranih, nedosegljivih, nerealističnih ciljev, prehudega elitizma, odrezanosti od svoje socialne baze in finančnih virov, zatona bojne ideologije, vse hujše marginaliziranosti in irelevantnosti, izgube kontrole nad operativci in samovoljnimi frakcijami, preslabega stika z zunanjim svetom in javnostjo, prestreljenosti z vladnimi agenti in ovaduhi, nejasne vizije, prešibke in premalo inspirativne naracije, odsotnosti kakršnegakoli napredka, neuspešnih akcij, amaterskih napak (npr. napad v Omaghu, napad na šolo v Beslanu, napad v Luxorju, eksekucija Alda Mora, voditelja italijanskih demokristjanov, Al Zarkavijeve obglavitve ugrabljencev), izčrpanosti in nenadne spremembe zgodovinskega konteksta (npr. padec berlinskega zidu, konec hladne vojne). Teroristične organizacije imajo na videz ves čas tega sveta, toda v resnici ga nimajo - čas dela proti njim. Generacijski prehod pogosto ne uspe - naslednje generacije ni. Veliko vprašanje je, ali bo Al Kajdi generacijski prehod uspel - arabske revolucije namreč kažejo, da so se naslednje, mlajše generacije obrnile drugam, v nasprotno smer. Toda: če bo Zahod v arabskih deželah - v deželah pomladi arabskih narodov - še naprej podpiral, podžigal in sponzoriral kontrarevolucijo, se utegne zgoditi, da bo Al Kajdi, ki je de facto bolj globalni brand, fluidno PR-podjetje in spletni fenomen kot pa organizacija, generacijski prehod vendarle uspel.
Ameriška vojna proti terorju že ves čas temelji na napačnih predpostavkah in poenostavljeni mitologiji, prirejeni hitri konzumaciji. Rekli so, da je Al Kajda tako podla, tako nevarna, tako vsemogočna, tako unikatna, tako nepojmljiva in tako brez primere, da ji je treba napovedati vojno. Al Kajda je povsem pojmljiva - in daleč od tega, da bi bila brez primere: v preteklosti je bila masivna in ekscesna vojna napovedana tudi Sijoči poti, PKK-ju, urugvajskim Tupamarosom, proti čečenskim »teroristom« in egipčanski Muslimanski bratovščini, kar pomeni, da ni v tem, da so Al Kajdi napovedali vojno, nič posebnega. Dalje, vsak lokalni incident so takoj razglasili za delo Al Kajde, s čimer so Al Kajdo napihovali, amaterjem in kopistom pa omogočali, da so postajali del mita. Dalje, rekli so, da je Al Kajda teror pripeljala v naše domove - jasno, prek TV. Kar ni res: to so storili že palestinski teroristi, ko so leta 1972 na olimpijskih igrah v Nemčiji pobili izraelske športnike. Dalje, rekli so, da je Al Kajda nevarna, ker je tako zelo monolitna. To je kakopak nesmisel - frakcijski boji za oblast, različne vizije, različni interesi, lokalne razlike, notranja protislovja, ideološki spori, izguba nadzora nad samovoljnimi operativci in ojdipsko, patricidno nelagodje spričo bin Ladnove karizme so tudi Al Kajdo spremenili v povsem tipično teroristično organizacijo. In končno, rekli so, da Al Kajdo poganja fanatizem brez primere, kar je traparija - vse teroristične organizacije vedno skupaj drži fanatizem, ideologija.
Če so teroristične organizacije ideološko in versko zelo motivirane in če imajo za nameček v programu še nacionalistične, dekolonizacijske in protiimperialistične ideje, potem lahko živijo dolgo, toda ne večno. Al Kajdi pa so napovedali prav večno in neskončno vojno, to pa zato, ker naj bi bila tudi Al Kajda večna in neskončna. Kar je seveda laž - kot namreč lepo pokaže Audrey Kurth Cronin, ni nobena teroristična organizacija večna. Pojavi se in potem odmre. In če likvidiraš njenega vodjo, odmre precej kasneje, kot bi odmrla, če bi njenega vodjo le prijel in zaprl.