Dobro srce

zadržan

Dan mučenikov.

Dobro srce, ki ga je posnel islandski auteur Dagur Kári, še najbolj znan po filmu Nói albinói, se odvrti v retro baru na Manhattnu, v katerem dneve in dneve, noči in noči, leta in leta ždi ista klientela, pravi moški - moški, ki so po malem frustrirani, po malem depresivni, po malem jezni in po malem utrujeni od svoje statičnosti, svojega cinizma, svojega resentimenta, svoje kolektivne odbitosti, svoje socialne hipohondrije, svoje mizantropije, svoje paranoje in svoje patetične politične nekorektnosti. Hja, to so pravi moški, ki dišijo po homofobiji in ki obenem žensk v svoji družbi - pravi moški družbi - ne trpijo. Ta bar, ves predmoderen, starinski in slabo osvetljen (ne ravno Cheers), je njihova mala homosocialna utopija - prostor, v katerem so lahko še vedno »pravi« moški, v katerem se lahko še vedno obnašajo tako kot nekoč, v katerem lahko še vedno rečejo to, kar hočejo, v katerem lahko še vedno slavijo svojo nekdanjo moč in v katerega se novi, moderni časi še niso stegnili. Če bi kdo prižgal luč, bi izginili. Sprhneli. Kot anahronizem. Kot abstrakcija. Kot vampirji. Ti moški, nestrpni relikti časa, ki ga ni več, niso vampirji - sesajo lahko le še drug drugega. Videti so kot ogrožena vrsta, ki je tik pred izumrtjem - in ki noče in noče odmreti. Jacques (Brian Cox), bučni, vzkipljivi lastnik tega bara, je imel že štiri infarkte, a se je vedno vrnil - in zdaj je doživel petega. In ko mučeniško leži v bolnišnici, spozna Lucasa (Paul Dano), mladega brezdomca, ki je skušal narediti samomor. Jacques ga ne vzame le za svojega pomočnika, ne preseli ga le v luknjo nad barom, ampak ga celo razglasi za svojega dediča - za tega, ki bo prevzel bar in rigidno pravo moško družbo, ko bo sam umrl. Moški, ki so gledali smrti v oči, so pač rojeni drug za drugega. To, da se zavedajo minljivosti, jim daje pravico do »fašistoidnega« občutka večvrednosti, do nestrpnosti. Vsaj tako mislijo. Toda Lucas naredi napako - v ta svet pripelje žensko (Isild Le Besco). Ki je kakopak razlog za šesti infarkt. Dobro srce, morbidni sitkom, vse te moške prepušča anekdotični sentimentalnosti in outsiderski romantiki, pri čemer pa se ne more odločiti, kaj natanko je ta bar - Pekel, v katerega gredo moški, ki jih povozi čas, ali Purgatorij, v katerem se retro moški še lahko očistijo in odrešijo?
(Kinodvor)