Miro Simčič: Svetozar Borojević - med slavo in ponižanjem

+ + + +

Biografija kontroverznega feldmaršala (1856-1920) in vrhovnega poveljnika na soški fronti.

Bil je eden najbolj cenjenih častnikov v monarhiji, sam cesar ga je sprejemal na štiri oči. Leta 1915 je dosegel, da so fronto z Italijani postavili na Sočo in ne na Savo, kot je bil prvotni predlog. S tem je rešil slovenske dežele vojne vihre, ki bi jo prinesel prihod italijanske vojske. Če so ti porušili Gorico, si je misliti, pred čim je obvaroval slovenstvo. Tak mož bi torej zaslužil vsaj velik spomenik. Toda novembra 1918 se je znašel v Celovcu, od koder mu niso več dovolili vstopiti v novo državo SHS.

In corpus delicti? - Ob zadnjih dnevih Avstro-Ogrske je po telefonu svojemu generalu dejal, naj v primeru nesodelovanja preprosto aretira vrh slovenske politike. Za te besede se je potem sicer opravičil, a kot persona non grata ostal pred vrati svoje domovine. V Ljubljani mu je župan liberalec Tavčar najprej podelil naziv častnega občana, nato pa mu ga je po koncu vojne isti Tavčar odvzel.

Srb po rodu se ob začetku vojne ni želel bojevati proti Srbiji in tako je postal eden komandantov na ruski fronti, od koder je nepremagan prišel vodit nekajkrat šibkejšo armado od italijanske.

Seveda je bil do konca zvest prisegi cesarju, pa vendar je leta 1918 sprejel tajnega odposlanca bodoče države s pozivom, da z armado prestopi na italijansko stran. Vendar dodal svoj pogoj: ne bo se predal, ampak bo s celotno vojsko prestopil in se potem avtonomno boril proti Avstro-Ogrski, kajpak - ako bo poprej razveljavljen Londonski sporazum o aneksiji primorskih krajev Italiji.

Publicist Simčič je predstavil zapostavljeni lik velike osebnosti skozi prelomne trenutke, ki pa ga je posrečeno umestil v širše zgodovinske kontekste. Skratka, privlačno publicistično delo o prezrti zgodovini.