26. 5. 2011 | Mladina 21 | Kolumna
Dol z modreci?
Prvi pogoj za uspešnost ideje se glasi - svet modrih je treba potegniti iz sveta strankarstva
© Tomaž Lavrič
Ideji o svetu modrecev slabo kaže. Na dan jo je spravila SLS in že strankarski izvor jo dela sumljivo. Drugič, pobuda je takoj dvignila val ostrih kritik z leve in desne. Tretji sklop težav: v praksi bi bilo tako telo zelo težko spraviti skupaj, nato pa doseči, da bi si pridobilo ugled in s tem vpliv. Če ga nima, je v bistvu odveč - od nikogar poslušane pametne reči so kot veličasten, a neprebran roman.
Skratka, predporodne težave so velike.
Prvi pogoj za uspešnost ideje se glasi - svet modrih je treba potegniti iz sveta strankarstva, ga torej ločiti od idejne matere SLS, sicer je ideja vnaprej obsojena na propad. Vendar ni kužna samo zato, ker jo je ponudila ena od strank. Prerezana strankarska popkovina v praksi pomeni, da bi se morala inicialna skupinica potencialnih modrecev resno zmigati in peljati pobudo naprej sama. Potrebna je njena zgodnja osamosvojitev.
S tem smo pri banalnem, a kočljivem vprašanju prostorov, tajnice, dokumentalista, minimalnega financiranja itd. A recimo, da bi se dale te osnovne eksistenčne stvari nekako urediti, npr. z donacijami, prostovoljnimi prispevki posameznikov, nakazilom Sazu itd.
Naslednja velika, morda odločilna težava: kdo vse naj pride v skupino? Selektor bi spet lahko bila le začetna skupinica, recimo Bučar, Mencinger, S. Hribar, Plut, Cerar, Kurnik ... Katerikoli zunanji arbiter pri izbiranju članstva bi smrtonosno ranil neodvisnost sveta - samoselekcija je conditio sine qua non njegove uveljavitve.
Skupina ne bi smela biti prevelika, predvsem pa bi jo morala sestavljati imena, ki že premorejo (moralno) veljavo. To je v deželi, ki je vežbališče za ubijanje avtoritet, hud problem.
Grozi tudi nevarnost sračjega gnezda. Svet modrih ne bi mogel biti uspešen, če ne bi bil uglašen v nekaj temeljnih vprašanjih: primat politike, dosledna pravnost, nasprotovanje neoliberalizmu, strpno gledanje na polpreteklost ... Ta osnovna uglašenost ne bi pomenila nazorske glajhšaltanosti, nasprotno, toda različnost bi se morala izražati v strogih okvirih sposobnosti za samoomejevanje, zmernost, dialoškost - modrosti, na kratko. Člani seveda ne bi mogli postati navijači posamičnih strank, odkriti ali prikriti.
Skratka, presojalo bi se konkretno ime in življenje vsakega kandidata posebej. Presoja bi bila subjektivna, saj objektivnih vatlov za modrost ni. To bi številne mlade, obetavne kandidate, ki pa so še preveč nepopisani listi, izločilo. Zato bi grozila nevarnost, da bi dobili zbor samih starin. Temu, še bolj pa pogubnemu političnemu uravnoteževanju, bi se bilo dobro izogniti.
Pogojev za uspešnost je toliko, da se vsiljuje dvom o smislu in uresničljivosti ideje. Toda zato je še ni treba vreči na smetišče. Kritik je veliko. Vlado Miheljak, moj dobri in spoštovani znanec, npr. pravi: namesto da bi utrjevali in strukturirali že tako hudo invalidne instance političnega, bi jih zdaj še dodatno razgrajevali z nekakšnim svetom modrecev. Ideja je predmoderna, preddružbena. Po svojih učinkih protipolitična. Z realizacijo takšne ideje bi bila storjena sila tako političnemu izvršnemu in predstavniškemu ustroju demokratičnega sistema kot civilni družbi in njenim iniciativam.
Kritika se zdi upravičena in ne.
Res je seveda, da so naše institucije v marsičem invalidne in jih je treba utrditi, ne razgrajevati. Toda svet modrih jih ne bi ne izrinjal ne nadomeščal. Jasno je, da mu nihče ne more in mu tudi ne bo dal nikakršnih zakonodajnih, izvršnih ali celo sodnih pristojnosti. Svet ne more in ne sme postati oblika nekakšne nadomestne, dopolnilne, formalne ali neformalne oblasti.
Lahko pa morda postane koristen kot angažiran in odmeven del civilne družbe v času, ko nezaupanje v institucije postaja huda kronična bolezen. Ker zlasti politika očitno izgublja sposobnost, da bi se korigirala, se ta naloga vedno bolj prelaga na civilno družbo. Svet modrih ne more biti drugega kot njen del. Če ne bi bil neodvisen, bi bil hitro razkrinkan in potisnjen v nepomembnost.
Njegov edini adut sta lahko zgolj moralna avtoriteta in razumnost njegovih ocen. Avtoriteto si lahko pridobi samo sam, s svojo sestavo in z delom, in to prav zaradi splošnega pomanjkanja zaupanja v družbi. V tem bi bil po svoje podoben predsedniku republike ali pa verodostojnim časopisom.
Svet modrih ne more drugega kot zahtevati okrevanje predstavniške demokracije, ni pa by pass mimo nje. Strankarska politika je nepogrešljiva, a polna anomalij. Zato je ne gre odpisati - do nje je treba biti zahteven. Svet bi bil eden takih zahtevajočih glasov. Škodljiv bi lahko bil le, če bi najprej zbudil velika pričakovanja, potem pa klavrno (s pasivnostjo, z notranjimi zdrahami, molkom o pomembnih vprašanjih ...) propadel. Zato so tako pomembne priprave in začetna sestava sveta.
Skratka, svet modrih ne bi bil nikakršno čudežno telo, razsodnik o vsem, ampak svareč, trezen, nehisteričen glas nekoga z izkušnjami, s pametjo in z distanco. Pomembna bi bila predvsem njegova drža. Oddajal bi, poleg konkretnih ocen in predlogov (maloštevilnih!), sporočilo o možnem sobivanju in dialogu različno mislečih in tako deloval proti hromeči politični razdelitvi. Strankarsko in javno prizorišče potrebujeta taka in podobna sporočila in zglede.
Zametek nove stranke ne bi mogel biti - lahko pa bi posredno pripomogel k postopnemu predrugačenju sedanje politike ali k temu, da bi zrasla kaka sveža, perspektivna stranka. Lahko je del ustvarjanja ozračja za redefinicijo in normalizacijo slovenske politike.
Tudi v najugodnejših okoliščinah bi ostal njegov vpliv omejen. Nekaj ugleda in vpliva pa bi si lahko pridobil in tako pomagal blažiti bodisi vsesplošno zanorjenost tega trenutka ali pa klimo avtoritarnosti, ki nas verjetno čaka po volitvah. Zdaj bi lahko npr. podprl pokojninsko reformo, v prihodnjem mandatu pa se trudil za neodvisnost medijev. Ljudstvo v času splošne negotovosti, razkrajanja avtoritet in še naprej grozeče zunanje in notranje krize zelo potrebuje orientirje, točke zaupanja. In dežela kljub vsemu še vedno premore pametne, zaupanja vredne ljudi.
Poimenovanje svet modrih je zguljeno in po svoje odbijajoče, vendar vsebinsko še najbolj ustrezno. Prevedemo ga lahko v glas razuma, nejeze, neagresivnosti in tako naprej. A tudi take oznake bi zaradi svoje rabe in zlorabe zbujale odpor in nezaupanje. Stanje, v katerem niti besedam kot takim ne zaupaš več, ni kaj prida.
Zakuhala ga je predvsem politika, ki zdaj noče ali ne zna iz te godlje. Slovenija živi pod svojimi potenciali in je v nevarnih vodah. Potrebni so pomožni korektorji, zlasti pobude civilne družbe. Svet modrih je lahko ena takih oblik. Je boljše otrpniti?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.