Christoph Ransmayr: Leteča gora

+ + + +

Naskok na vrzel

Gora, ki jo morajo z žeblji pribiti na tla, da se ne dvigne, z žeblji, kakor pravi domačinka molilnim zastavicam, da je ostri vetrovi ne ponesejo s sabo. Na to goro, o kateri je poročal kitajski vojaški pilot v svojem zadnjem sporočilu, da je najvišja na svetu, se odpravita Irca, brata, na skrivaj, ilegalno, mimo čuječnosti kitajskih oblasti, z nomadi z jaki, in vse skupaj ima prav himalajski razplet. Vendar Ransmayr zgodbe o odraščanju v mržnji do Angležev ali opažanj o sledovih bojev med Hani in Tibetanci, o civilizacijski premoči, ko gledajo Hani na slednje kot na primitivce in vraževerce, o napornih treningih na skalnih pečinah in popotnih naporih v Vzhodnem Tibetu, v skoraj prepovedani coni za tujce, ne popisuje kot potopisje. Leteča gora je bolj velikanska metafora, že gora, ki ni vpisana, ki je vrzel na zemljevidih, pa brata, izurjena v namišljenih manevrih proti protestantom, kamor ju žene oče, nacionalist, ki ne more poklati niti domače perjadi in se še na Irini paradi osmeši, vse je simbolno nabito, premeščeno.

Predvsem je to pričevanje o silnem hrepenenju po neznanem, o krajih, kjer je človek, ta evolucijska prednja straža, še vedno majhen in nemočen, o hrepenenju po pogledu s strehe sveta, ki so jo naselili bogovi in naredili gore, da bi plazeče se bitje spoznalo svojo mero, svojo neznatnost, izpostavljenost, krhkost. Ransmayrjev roman je spisan v verzih; ne ker bi hotel estetizirati in literarizirati kar tako, to je grob, pripovedni verz, bolj gre za formalno invencijo, ki v različno dolgih kiticah kaže erupcijo imaginacije in se samo malo oddalji od proze. Recimo tako, kot se razlikujejo goveji in jelenji iztrebki, proza kot razsuti tovor in bobki, ki jih potem naniza v malo, v molek, kot komprimat. Pripoved asociacijsko povezuje kraje in čase, od zemljemerca Everesta do stehnizirane sodobnosti in ekstaze komunikacije, ki sploh omogoči potovanje v tehnološko nevpisan, telekomunikacijsko izločen in temen del sveta, vpleta drobne presunljive epizode, vse je spisano čarobno in z veliko izpovedno močjo. To, da so dolgi kačasti sestavljeni nemški stavki v verzu, jim, začuda, ne vzame sugestivnosti, niti ne otežuje branja. Predvsem zato, ker je Ransmayr neposreden, ne gre mu za leporečenje, ne vleče se ven s formalnimi prijemi, z rimo, besednimi redi. To je grobi kruti gori in brezmejnemu hlepenju po prisvajanju in osvajanju primeren verz, na verz prelomljen stavek. S pastmi in premolki, kot razpoke v ledeniku, tudi s kakšnim podvajanjem in nekaj nadihavanja in mrtvega teka.