State of Mind: Nil By Ear

+ + +

State of Mind (SOM) je novozelandski dvojec, ki ga sestavljata Patrick Hawkins in Stu Maxwell; skupno zgodbo sta začela pisati na začetku tega tisočletja, uradno pa gre za njun tretji album. Toda SOM je veliko več od zgoščenk in albumskega formata glasbe. Prava moč tega dvojca se zrcali v ogromnem številu založb, pri katerih je doslej izdal komade: Subtitles, Viper, CIA, 31 Records, Technique, Obsessions, Uprising, Shogun in njuna lastna SOM, če naštejemo le opaznejše. Mikse redno in brezplačno dostavljata svetovni spletni publiki (v zadnji fazi izdajata podcaste Next Level) in z njimi skrbita, da se njuna percepcija in produkcija drum and bass glasbe prijemlje na dolge proge.

Navsezadnje sta tukaj njun zagon in kvantiteta produkcije, s katerima sta si ustvarila ime dva koraka pred popolno temnico in rožljanjem ter sta se z leti tolikanj (p)omehčala, da na njune zvoke trza precej parov nožic tudi v Evropi, tej večni meki in domovini džungle. No, SOM ima malo oziroma nič zveze z junglom, jump upom ali kakšnim starejšim zvokovnim izročilom. Precej bolj se - tudi na albumu Nil By Ear - fanta posvečata izpiljeni produkciji zelo poslušljivega zvoka, prepletenega z epskimi pasusi, panoramskimi poleti in razbijanjem za množice na partiju. Prav to se sicer sliši v zmanjšanem obsegu, in čeprav je še lepo trzavo, pomnimo tudi močnejše trenutke. Toda produkcijsko potapljanje v širino zvoka je (ne le) pri njiju posekalo ostrino. Na album sta sicer v 78 minut spravila ducat komadov in dva remiksa. Čeprav sta za otvoritvenega Vega uporabila tako čuden uvod, da človek pogleda, ali je vložil pravi CD oziroma mapico v predvajalnik, se kmalu razleze znana zvočna trasa. Drumandbassovska polovica albuma gre v širino in na trenutke izgublja težo, čeprav je zvok daleč od lahkotnega. Izza ovinka kmalu prileti sekvenca, ki z basom pošteno zavrti in premeče, vendar mehčanje zvoka slej ko prej prevlada. Lep primer takega premetavanja sta Downward Spiral, ki na drugem odseku (od štirinajstih) nakaže potovanje časovno-zvočnega zapisa, in naslednji komad Parasomnia, ki bi pred nekaj leti gotovo zvenela precej bolj robato. Na prvo resno kulminacijo naletimo v epski skladbi Deeper Stories, že obilokrat slišanem, a še ne prežvečenem komadu, ki je prisoten že kar dolgo. Nato album v drugem delu skrene proti atmosferskim pevalicam, odlični breakbeat pasaži v komadu F**kin Sellouts in se na koncu vrne v bobenbasovske loge. Za dodaten odmik od enotnega zvoka poskrbijo vokalisti, ki jih tostran ekvatorja bolj malo poznamo, na Novi Zelandiji pa bolje. Nekatere kolaboracije so zelo posrečene, pri drugih tvorci ostanejo prekratki. Patrick in Stu sta s tretjo albumsko izdajo odšla naprej od zvočne točke (in umestitve znotraj scene), ki ju je specificirala. Zrušila sta okvire, znotraj katerih sta se konstituirala. Zvok je vsekakor specifičen zanju, koliko bo za publiko, pa bo povedal čas. Razširjeno.