Kino Otok

Temelj demokracije je ljudstvo. Toda: ali je ljudstvo sploh še ljudstvo? Ne, ljudstvo se je prelevilo v publiko, publika pa je po svoji naturi navijaška. Namesto ljudstva imamo navijaške skupine, navijače. Ki glasujejo od doma. Televoting! Stalno odločajo, ne da bi odločali - občutek imajo, da stalno glasujejo in odločajo, toda ne odločajo o ničemer bistvenem. Tako nekako v aktivističnem dokumentarcu Brez strahu, zgodbi o Berlusconijevi Italiji, pravi aktivist in satirik Paolo Rossi, ki ga moti, da so ljudje postali tako pasivni in apatični, da v političnem procesu nočejo participirati. Še huje, pravi Rossi: ljudje so tako apatični, da bi bila potrebna kulturna revolucija, celo kulturna policija, ki bi pri ljudeh preverjala, ali poznajo italijanske pesnike, recimo Leopardija. In če to ne bi zadoščalo, bi bilo treba postaviti kulturna koncentracijska taborišča, v katerih bi ljudje morali študirati. Ljudje, ki nimajo pojma, težko participirajo, še težje pa odločajo. To, da o skupnem in prihodnosti odločajo ljudje, ki nimajo pojma, bolj spominja na resničnostni šov kot pa na demokracijo.

Dokumentarec Brez strahu bo eden izmed mnogih filmov, ki jih bo v različnih programih - med 8. in 12. junijem v Izoli - zavrtel letošnji festival Kino Otok, specializiran za deprivilegirane filme, za filme o deprivilegiranih, za podbudžetirane filme o podbudžetiranih ljudeh, za filme o ljudeh, ki so politično povsem izrinjeni in socialno deklasirani, o ljudeh, ki ne morejo niti participirati niti odločati. To so filmi tihega obupa in osamljenih množic, toda obenem so utopični - odgovori na stresno, napeto, kaotično, tekmovalno, navijaško, skorumpirano življenje v kapitalizmu. Presenetljivo je, koliko teh filmov se začne v gozdu, ob reki, v naravi, v ruralnem okolju - indijski Nainsukh, šrilanška Karma, šrilanška Sankara, burkinska Zaprisega, tajska Večnost, italijanski Štirikrat in tako dalje. Protistresna narava, sicer najcenejša scenografija, kot ustvarjena za podbudžetirane filme, izgleda fascinantno, spektakularno - in ti filmi si zanjo vzamejo veliko časa, celo več kot za ljudi, ki so čudno statični, apatični, redkobesedni, skoraj nemi, brezizrazni, kot da bi skušali s tem poudariti budistični nauk, da se mora ta, ki ima velike cilje, znebiti strasti in emocij. Toda vsi ti budistični, panteistični, reinkarnacijski, migrantski, eliptični, pasijonski deprivilegiranci in deklasiranci, tipični festivalski liki, imajo le en velik cilj: preživetje. Zato se pogosto, kot recimo brezposelni haitski učitelj v mehiškem filmu Jean Gentil, obrnejo k Bogu: Zakaj si me ustvaril, če pa mi nisi omogočil preživetja? Kapital, trg in politični proces, pri katerem nimajo nobene besede, imajo s tem več kot Bog.
O tem bi lahko veliko povedali junaki ruskih Tihih duš, ki se odvrtijo v malem, zakotnem, sivem mestu ob Volgi, popolni vukojebini, ki so jo kapital, trg in politika odpisali. Mesto-heroj je zdaj mesto-žrtev. O tem bi lahko veliko povedali tudi mladi junaki srbskega filma Tilva roš, ki se odvrti v Boru, nekdanjem jugoslovanskem ponosu, mestu »gospodarskega čudeža«, danes povsem opustošeni, letargični, zavrženi, neperspektivni vukojebini, v kateri psihopatologijo vegetiranja najbolje izpolni sadomazohistični Jackass. Še eno mesto-heroj, ki je v dobi globalizacije in tranzicije mutiralo v mesto-žrtev, v katerem se ne bi hotel roditi noben heroj, zato niti ni čudno, da v kopici filmov - v japonskem eseju Misterij ženska, v nemški urbani meditaciji Od blizu in odličnem poljskem trilerju Krst - rojevanje postane filozofsko vprašanje.
Kje je rešitev? Kaj bo revolucioniralo svet? Vrnitev v komunizem? Ne, pravi Lisanka, kubanska parodija kubanskega socializma in kubanske »naivne« romance s sovjetskimi traktorji, kolhozi in jedrskimi raketami. Rešitev presenetljivo ponuja hongkonški film Puhni mi ljubezen, v katerem protikadilski zakon kadilce prisili, da se zbirajo na točno odmerjenih krajih, kjer lahko kadijo - popolne tujce, ki nimajo nobenih skupnih interesov, to poveže, obenem pa jih zaplete v debate, ki se začenjajo pri represiji in ki bi se lahko končale pri revoluciji.