2. 6. 2011 | Mladina 22 | Kolumna
Dežela nojev?
Odločanje o treh referendumih bo povedalo marsikaj o stanju duha v deželi
© Tomaž Lavrič
Referendumska nedelja bo pomemben dan. Materialno in psihološko je resna prelomnica - tudi če bo vse ostalo po starem.
V ospredju je pokojninska reforma. Pri njej gre za tehtanje med razumom in čustvi; pamet govori za reformo, čustva pa so njenemu predlagatelju in s tem reformi zelo nenaklonjena.
Toda spremembe pokojninskega sistema nikakor ne ogroža samo odpor do oblasti. Polagoma se je ustvarila mešanica krize, naravnega odpora do neljubih sprememb, oblasti brez zaupanja javnosti, razširjenega občutka, da je zdravljenje krize krivično, opozicijskega hujskaštva, kratkovidnosti sindikatov in neodgovornosti medijev, ki jih bolj kot reforma zanima Urška Čepin. Ta strupeni razpoloženjski zvarek se je postopoma prelil v zloglasno referendumsko blokado.
Ta je zdaj na dokončni preizkušnji. Če bo blokada ostala, bodo posledice slabe, ne bodo pa se poznale čez noč. Njihova dozdevna odmaknjenost je eden izmed razlogov za zavračanje reforme: saj ne bo takoj, saj ne bo tako hudo. A najbrž bo: grozi rezanje pokojnin, postopni zlom javnih financ, slabši rating v tujini in dražja tuja posojila, brez katerih ta čas ne moremo. Z zamudo izvedene reforme bodo ostrejše kot zdaj, oblast ohromljena, vsa družba še naprej v krču.
Toda iz sedanjega zastrupljenega ozračja se je težko skopati. Tik pred referendumom delajo za to predvsem številke, ki polagoma prihajajo v javno zavest in jih ni mogoče poljubno nategovati. Prepozno, napovedujejo ankete.
Če bo reforma preživela, bomo lahko olajšano rekli, da ljudstvo še ni čisto zanorjeno. To bo vsaj deloma veljalo tudi, če bo udeležba visoka, izid pa tesen, čeprav negativen. Drugače bo, če bo reforma dobila zvenečo zaušnico; če pri ljudstvu čustva in slepa politična pripadnost povsem prevladajo nad razumom, se napoveduje slaba prihodnost, možnost, da bi dežela dobila spodobno oblast, pa se približa ničli. Nedelja bo o stanju duha povedala marsikaj.
Politične posledice referendumskega razpleta so nepregledne. Prinesejo lahko Pahorjev politični konec ali pa nadaljevanje opotekavega vladanja pod njegovo frfotavo taktirko. Položaj je zagaten. Če bo reforma potrjena, bo premier zanesljivo ostal pri krmilu, vlada pa ne bo vladala bolje in tudi bistveno več javne podpore si ne bo pridobila. Če bo padla, bo morda padel tudi Pahor, potem pa bomo videli, kdo ga bo nasledil. Tudi za Zares se ne ve, ali bo zbežal iz koalicije, kot je Golobič po neumnem iz vlade.
Vlada se lahko spremeni v kupček nesreče. Vendar se bo - Pahor noče odstopiti, opoziciji ni do predčasnih volitev - najbrž nekako prišlepala do konca mandata. Če ne bo hitro dobila novega in sposobnega premiera, bo hirala naprej. Toda takega premiera je težko najti, tak človek tudi ne bi bil nekakšna čudežna rešitev. Vendar je to edina možnost, da ta vlada vstane iz pepela razsute avtoritete. Če se bo dobra rast nadaljevala, to možnost ima.
Še najboljši razplet v tej kolobociji samih slabih možnosti bi bil torej nekako tak: reforma uspe, Pahor gre, prenovljena vlada pod novim premierom dela do konca in boljše, volitve ostanejo odprte do zadnjega. Če ne drugega, bi taka vlada bolje vodila tekoče zadeve, kar se običajno podcenjuje. Žal je tak razplet malo verjeten. Najbrž pa ne bo niti predčasnih volitev, ki bi državi samo škodile, saj bi z dežja (Pahor) prišli pod kap (Janša).
Najverjetneje se torej zdi, da se bo takoj po tej nedelji spremenilo malo. Vendar vse ostaja odprto. Hkrati referendumska tragikomedija še glasneje trobenta svarila, ki jih je sicer slišati že dalj časa.
Prvo tako opozorilo: če je lahko kriza res tudi priložnost, smo jo slabo izkoristili. Pokazalo se je, da smo ranljiva družba, ki slabo izrablja svoje potenciale, stagnira in je globoko vkopana v svoje interesne in miselne rove. V bistvu se skuša v vsem nadaljevati status quo; poskušane reforme so potrebne in pomembne, vendar sistem v glavnem samo krpajo. Največja in najtežje popravljiva »sistemska« napaka je, da skušajo sistem vsi po vrsti po malem zlorabljati. (Stopnja odgovornosti za to je seveda različna, največja je pri politiki.) Občutek stagnacije in ogroženosti je še močnejši od realnosti, ta pesimizem pa deluje kot dodatna zavora. Toda ljudje ne protestirajo množično na cestah kot v Španiji ali Grčiji (res pa Slovenci še nismo doživeli takih šokov), ampak se gredo pasivni odpor in boj vsakogar proti vsakomur. To niso zdrave reakcije.
Politika kot celota je negibna in statusquojevska. Toda v nedogled taka ne bo mogla ostati. Z razpletom referenduma se bo morda že začelo njeno dolgoročnejše preoblikovanje. Ni nujno, da na bolje. Levica ima lep rezervoar levih volivcev - vendar le, če si to ime zasluži in če kaže dovolj sposobnosti za vladanje. Pahorjevo obdobje nas pušča glede obojega v hudih dvomih.
Desnica bo za Slovenijo ostala breme - dokler bo v njej tako dominirala SDS, avtoritarna, prikrito neoliberalna, populistična. Nasploh se vpliv populizma veča tudi v slovenski politiki - v anketah so med štirimi vodilnimi strankami praviloma tri populistične (SDS, Desus, SNS). Tudi zato zamenjava oblasti ne more prinesti rešitve iz sedanjega položaja.
Kljub vsem očitkom na račun sedanje oblasti je treba imeti pred očmi dvoje: brez svoje krivde je padla v najhujšo krizo doslej, hkrati pa je spravila skozi parlament nekaj nujnih reform. Desnica (predvsem SDS) je v dobrih ekonomskih časih našo krizo pomagala zakuhati, zdaj pa reformam nasprotuje. Če bi SDS pokojninsko reformo podprla, bi referendum preživela. Toda Janšo baš briga, če škodi državi - važno je, da se nasprotnik znajde v čim hujši stiski, on pa spet na oblasti. SDS je za Slovenijo trajna grožnja.
Očitek o negibnosti in nealternativnosti velja tudi za gospodarsko in vrsto drugih elit, od državne administracije do medijev. V ta vzorec inertnosti deloma spada tudi civilna družba, vsaj tisti njen del, ki je take narave, da bi lahko dejavno posegal v politično življenje. Ker tega pritiska ni oziroma je jecljajoč in razdrobljen, politika laže vozi naprej po starem. Teže bo nastala tudi »tretja sila«, novo gibanje ali stranka, ki bi lahko sprožila prenovo političnega prizorišča.
Če bi trdili, da je vse črno, bi podlegli prevladujočemu katastrofizmu. Še zmeraj smo dovolj dobri, da nismo padli v grški ali portugalski položaj, čeprav se polagoma krepi tudi ta nevarnost. Spodbudno se obnavlja tudi gospodarska rast. Toda pritisk zunanjih (tleča globalna kriza, težave EU) in notranjih groženj narašča in naravnost kriči po prekinitvi statusa quo.
V takem generalno zapacanem položaju bi padec pokojninske reforme stvari samo še poslabšal. Nasprotno pa bi bil morebitni mali čudež - uspeh pokojninske reforme - dobro znamenje. Povedal bi, da večina kljub vsemu ohranja zdravo pamet in da bo ljudstvo tudi na volitvah morda bolj kot doslej tehtalo, kaj mu kdo ponuja, hkrati pa pogledovalo, ali se lahko kje najde kak nov politični obet. Če politika ostaja negibna, se deloma prerazporejajo vsaj tisti, ki jo volijo, bi si lahko rekli potolaženo.
Če bo reforma grdo padla, bo to pomenilo, da imata glavo v pesku politika in ljudstvo. Dežela nojev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.