Charles Bukowski: Južno od juga: zgodbe o pokopanem življenju

+ + + +

Eksces in (ne)uspeh

Bukowskega smo včasih precej brali, najbrž ker je pisal o tem, kar nas je, ko smo bili gimnazijci, najbolj zanimalo, o seksu in alkoholu, in imel pri tem do vsega specifičen jebivetrski odnos, ki se nam je zdel frajerski. Potem so izbruhnili posnemovalci, čisto preveč proze je bilo o šankiranju in babah, ki jih šarmantni in gobčni odvlečejo izza šanka; Bukowskega je naenkrat preveč. Vendar smo nekatere stvari spregledali; stil pa tipično atmosfero, ki jo tokrat najbolj zadene kar podnaslov, to so dosledno zgodbe o luzerjih in izkoreninjencih.

Zato prav sodi v lokalni trio, ob Hemingwaya in Carverja. S prvim ga druži skoraj patetična heroična drža, tisto plemenito trmasto pogubno vztrajanje pri ohranjanju mačističnega imidža, ko se ga definitivno ni več mogoče ubraniti; tisto gobcanje in možačenje za šankom, ki se potem zlahka sprevrže v pretepanje s še bolj nalitimi. Mimogrede, v dveh zgodbah se možaka srečata, enkrat kot pisca, enkrat kot boksarja, Bukowski seveda obakrat zmaga. Na Carverja pa cikne posebna škrtost in štimunga, dejstvo, da gre za ljudi, ki jih življenje zajebe, vendar svojo jezo zadržujejo in prelevijo v distanco do sveta, ki se nikoli ne razvije do cinizma ali posmehljivosti, čeprav Bukowskemu ne manjka nekaj (starčevske) žlehtnobe. Tokratne njegove zgodbe govorijo o fantih, ki so se pretepali po dvoriščih, ker niso imeli druge zabave, hodili kukat v striptizbare, o fantih, ki so odraščali v senci močnih in na uspeh nakurjenih očetov, ki jim niso pustili biti mevže, občutljivci, poraženci; o fantih, ki potem uganjajo vse mogoče, še najraje stavijo na konje ali pa se klatijo po deželi, včasih tudi s kakšnim arestom vmes, se skrivajo pred stanodajalci in hišniki, zaradi stanarine - ali ekscesov -, zraven pa se nalivajo. Do črevesnih krvavitev ali hemeroidov. Nič kaj veselo, nič kaj ekstatično, bolj takšna samoubijalska rutina, potopljena v okolje enakih. Po možnosti s kakšnimi rahlo ovelimi tetami, ki nabavijo par litrov portovca na dan. To so zgodbe o osamljenosti, ki je podvojena s provizoričnim odnosom, povedane brez emocij, s pridušeno zatolčeno jezo, kot da bi se pripovedovalci - in Chinaski, alterego - že sprijaznili s stanjem stvari. Tudi kadar jim potem uspe kot pisateljem, recimo; občutek v tistih nekaj zgodbah, ko ga čudežno izžrebajo iz množice in naredijo za pisateljsko zvezdo, je martinednovski, gre za občutek, da je vse - če že ne zaman - pa vsaj prepozno. To so zgodbe z obrobja, ki se svoje pozicije zaveda in je za svojo slavo pripravljeno sprejeti igro in igrati eksces, razkrivati tisto, pred čimer si sicer vsi zatiskajo oči; bedo, brezdomnost, propad, mučno prebujanje iz ameriškega sna, klateštvo in alkoholizem. Bukowskemu je uspelo, da je odigral preroka lumpenproletariziranih pred literarnimi institucijami in študentarijo.