9. 6. 2011 | Mladina 23 | Kolumna
Jeza na jugu
Virus nezadovoljstva z juga EU se lahko preseli tudi na sever celine
© Tomaž Lavrič
Južno obrobje EU je nemirno. To je povezano zlasti s slabostmi teh držav, globalnim špekulantskim kapitalom, krizo in trdim reševanjem krize pod nemško taktirko. Pomoč dobite, pravi doktrina pomoči, če boste železno varčevali in se reformirali. Toda ogrožene države se kljub milijardam posojenih evrov po visokih obrestih pogrezajo v dolgove, vlade po nareku od zunaj ostro varčujejo, vnema se socialni odpor. Nastaja začarani krog.
Nemir ni omejen samo na jug Evrope, toda tu je tradicija socialnih in političnih protestov najmočnejša. Vroča točka celine postaja Španija, deloma zaradi svoje velikosti, morda še bolj zaradi družbenega vrenja v njej. Spremeni se lahko v poligon, na katerem se bo odločalo o prihodnosti EU in vplivalo celo na obliko evropskega kapitalizma.
Španija je v slabem ekonomskem in socialnem položaju, brez dela je skoraj polovica mladih. Iz tega je zrasel fenomen »jeznih«, gibanje, ki zavrača »sistem« v celoti - ustaljeno strankarsko sceno, sindikate, družbeno neenakost, izvotljeno demokracijo. Gibanje sestavlja predvsem mladi prekariat, ta razred v nastajanju, notranje razdeljen, a povezan s strahovi in z negotovostjo, kot pravi Guardian. Ta otrok pešajoče socialne države, neoliberalizma in globalizacije se je povezal prek spleta in fizično, zdaj pa razmišlja, kako naprej. Njegovo geslo je: Nismo material v rokah politikov in bankirjev. Iz nič je nenadoma nastalo politično gibanje.
Odpor v Španiji in drugod napaja kriza, ki jo je skotil neoliberalni kapitalizem. Spogledovanje z neoliberalizmom je prevladujoča usmeritev levo- in desnosredinskih vlad, je glavni tok etablirane politike v Evropi. Zato se kriza deloma iz nuje, deloma iz neoliberalne inercije zdravi na račun množic, bogatih pa ne prizadeva. To veča družbene napetosti. Neoliberalizem je proizvedel finančno in gospodarsko krizo, zdaj se tako rekoč nujno preveša v družbeno.
Desno od centra se ljudstvu ponujata desni ekstremizem in populizem. V ofenzivi sta po vsej Evropi, nikakor samo na jugu. Levo in desno od centra vlada zmeda, hkrati pa narašča odpor - neartikuliran in razdrobljen. Ta pritisk je pogojno levo usmerjen - v zraku in deloma tudi že na ulici so zahteve po večji družbeni enakosti in pravičnosti. Kriza bi torej morala načelno delati za levico. Toda ta si svojega imena v glavnem ne zasluži. Tako si pritisk išče ustrezen ventil, ki pa ga zdaj ni. Gibanje jeznih se zdi prvi resnejši spontani in množični poskus, da bi se ta razdrobljeni in jecljavi, a množični pritisk resno osmislil in povezal vsaj znotraj ene države.
Med evropskim nemirom in arabskimi vstajami je bistvena razlika. Arabci se upirajo, da bi dosegli boljše življenje in demokracijo. Evropa, tudi njen jug, je demokratična, toda protestniki in evroprebivalstva nasploh svoja okolja kljub temu čedalje bolj čutijo kot krivična. Demokracija sama po sebi je torej premalo. Vedno jasneje postaja: dobra ureditev je lahko samo zmes spodobne demokracije in pravnosti, družbene solidarnosti in skrbi za okolje. Primanjkljaji na vseh štirih področjih postajajo očitnejši.
Špansko gibanje ima ta čas velik zagon in odmev. Toda neizbežno ga čaka tegobno vprašanje, kako ga ohraniti pri življenju in mu dati oblike, ki mu bodo prinesle neposreden ali posreden vpliv. Brez njega bo postalo larpurlartistično, se izpelo in umrlo. Tu se prvemu pridruži še kočljivejše vprašanje: ali lahko miren protest, čeprav še tako množičen, sploh prinese temeljitejše spremembe. Politika, prepletena z ekonomijo, je proti njemu odporna; na kritičnih točkah zbobna množico policistov in proteste presedi (včasih z majhnim popuščanjem), dokler se ne izpojejo (slovenska politika se zdi glede tega manj trdokožna kot večina evropskih). Potem gre naprej po starem.
Tudi v Španiji se je novo gibanje rodilo šele po velikih stavkah in demonstracijah, ki jih je leva oblast mirno preslišala in uvedla ostro zategovanje pasu. Podobno je v Grčiji, Italiji in še kje. Ta gluha neobčutljivost politike lahko v razmerah dolge krize in dolgega zategovanja pasu vodi v nasilje, načrtovano ali spontano. Arabske vstaje so bile, kolikor so pač bile, uspešne tudi zato, ker so se gibale na robu nasilja. Pri tem se ve, da je nasilje strahovito dvorezno in lahko prinese diktaturo, ustoliči populiste, ki položaj še bolj zavozijo, itd.
Razvoj na evropskem jugu je nepredvidljiv. Če se bo sedanje dogajanje nadaljevalo, se na obzorju rišejo pretresi, morda katastrofe. Nemška terapija prinaša pogrezanje v ekonomsko in socialno agonijo in neizbežno naraščanje pritiska v kotlu. Tudi če bodo posojilne pogoje ublažili in kak dolg odpisali, se kaj dosti najbrž ne bo spremenilo. Možni so hudi, v povojni Evropi še nedoživeti izbruhi, ki bi težko ostali lokalni. Res se socialne napetosti za zdaj sproščajo nacionalno. Toda hude lokalne napetosti bi najverjetneje sprožile akutno krizo EU, oboje bi se lahko povezalo v eksplozivno zmes, mediteranski virus bi lahko mutiral in se razširil tudi na bogatejši in vsaj za zdaj stabilnejši sever.
Že zdaj se jugu pomaga tudi iz strahu, da bi se val nemirov razlil proti severu. Tudi tam je nekaj zelo ranljivih držav, od Belgije do Anglije. Odločilno utegne postati prav dogajanje v Španiji, ki ji ni mogoče pomagati na grški način. Finančni zlom te države bi skoraj nujno prinesel zloveščo razdelitev EU na EU dveh hitrosti, morda pa tudi njen razkroj. To bi spet vplivalo na položaj v posamičnih članicah. Tak razvoj ni nujen, a je povsem mogoč.
Zdaj se jasneje kažejo povezave med globalno krizo, ustrojem EU in kapitalizmom, ki je tudi v deklarativno socialni Evropi za večino čedalje trši. Kriza kljub oživljeni gospodarski rasti v mnogih državah še zmeraj tli, EU je krhkejša, kot se je mislilo, neokapitalizem nujno proizvaja hude družbene napetosti in nosi v sebi zametke novih kriz.
Kako se bodo stvari razvijale naprej, je zelo odvisno od poteka krize in terapije ali »terapije«, ki jo bo spremljala. Sedanja hoče ohraniti status quo. Bremena reševanja krize nosijo revni, prekariat in srednji razred, ki si zaman domišlja, da bo dolgoročno odnesel celo in zdravo kožo. Srednji razred ni v istem čolnu s politično in ekonomsko elito, ampak z revnimi in prekariatom. Za elitni čolnič je preštevilen.
Nekaj je jasno: če naj bi se stvari izboljšale v prid večine, se bo moral pritisk razširiti in zaostriti. Brez njega preprosto ne gre. Ta pritisk se krepi in teži, kot rečeno, k večji družbeni pravičnosti. V zmedenem ozračju in negotovosti, ki je prevladujoče občutje tega časa, ga je mogoče zlorabiti. Hkrati ima status quo veliko vztrajnost. To je kočljivo, dvorezno stanje. V osnovi sta na voljo dve poti: vladajoče elite se bodo morale ali bolj prilagoditi zahtevam in pričakovanjem večine ali pa postati bolj avtoritarne. To nas bi pognalo v nov krog napetosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.