WeinerGate

Ameriki se je spet zgodil Bill Clinton, le da tokrat brez hlač niso zasačili ameriškega predsednika, ampak kongresnika, Anthonyja Weinerja, ki predstavlja New York. Toda »afera« je kljub temu prerasla v senzacijo, medijski spektakel, epski škandal - in kmalu tudi v WeinerGate. Kaj se je zgodilo? Desni, prorepublikanski mediji so razkrili, da je Weiner prek Twitterja in drugih novih socialnih medijev flirtal z neznanimi ženskami - da jim je pošiljal »neprimerna« in »opolzka« sporočila - da jih je snubil in zapeljeval - da jih je mamil v virtualni seks - in tako dalje. To ni bilo razkritje - to je bila ofenziva, linč, atentat, shock & awe. Weiner je najprej vse zanikal: nič od tega ni res - vse to je izmišljeno - gre za fabrikacijo - nekdo mi je ukradel digitalno identiteto in potem pod mojim imenom pošiljal erotična sporočila.
Toda desni mediji so vztrajali, pritiskali na Weinerja, ga zalezovali in stiskali in zasliševali in gazili in mučili - pripeljali so celo ženske, s katerimi si je Weiner »dopisoval«. Weiner se je naposled le zlomil in priznal, da je nekaterim ženskam, s katerimi se sicer osebno, fizično ni nikoli srečal, res pošiljal indiskretna, sugestivna, eksplicitna, erotična sporočila. Potem se je izkazalo, da jim je pošiljal tudi svoje fotografije. Recimo: fotografijo sebe - in svojih mišic - v kongresni telovadnici. Pa: fotografijo svojih spodnjih hlač. In: fotografijo svojega nabreklega penisa.
Amerika se je zrušila na Weinerja. Zgražanje. Ogorčenje. Bojni kriki. Pozivi k odstopu - k odstopu ga niso pozvali le desni mediji in republikanci, ampak tudi njegovi, demokrati, tako Nancy Pelosi, vodja demokratov v predstavniškem domu kongresa, kot Harry Reid, vodja demokratov v senatu. Weiner je rekel, da ne bo odstopil, da pa si bo vzel bolniško ter se odpravil na psihiatrično terapijo, ki naj bi ga ozdravila seksualne odvisnosti, tega čudnega, neobvladljivega, fatalnega »impulza«. Barack Obama je dahnil: »Če bi se to zgodilo meni, bi odstopil.« Zgodba je torej jasna in enostavna: prvič, mediji so dobili bitko s politikom, drugič, politika so zasačili pri laži, in tretjič, politik je izpadel tepec. Ergo: primer končan. Tu ni več kaj reči. Vse je na dlani.

Laži o seksu

V resnici ni vse na dlani. Ja, drži, politik je izpadel tepec - kaj mu je bilo, da je pošiljal svoje fotografije? Saj je kongresnik! Saj ga vsi poznajo! Zakaj se je tako naivno nastavljal? Ni kaj, tip je bil nesreča, ki je čakala, da se zgodi! Aroganca? Morda. Čudni, neobvladljivi, fatalni impulz? Morda. No, reč je malce bolj komplicirana: Weiner je namreč sveže poročen - in to s Humo Abedin, ki je vodja kabineta zunanje ministrice Hillary Clinton. Hillary Clinton? Ja, taiste Hillary, ki se ji je pred leti, ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, zgodil Bill Clinton. Zdaj se je Bill Clinton zgodil tudi vodji njenega kabineta. O Clintonovem nabreklem penisu je lahko ljudstvo le poslušalo - Weinerjev nabrekli penis pa lahko ljudstvo tudi vidi. Svet se je spremenil. Anthony Weiner, potencialni kandidat za župana New Yorka, je Bill Clinton digitalne dobe. Še več, Weiner je politik, ki so ga medijsko in politično linčali, pa četudi se nobene izmed žensk, s katerimi je bil v digitalnem stiku, ni niti dotaknil. Vse je opravil virtualno. Seks je le simuliral. Rečeno teološko: grešil je le v mislih.
Jasno, digitalni seks ni nujno oblika varnega seksa. Nikoli namreč ne veš, kdo je na drugi strani, ali bolje rečeno - nikoli ne veš, koliko je stara oseba na drugi strani. Vedno je mogoče, da je oseba na drugi strani mlajša, kot pravi, da je. Pri katoliških duhovnikih se rado zgodi, da je na drugi strani otrok. Pri desnih, republikanskih, puritanskih politikih se rado zgodi, da je na drugi strani prostitutka. Weiner je imel ob vsej nesreči vsaj to srečo, da na drugi strani niso bili otroci, recimo mladoletne deklice, ampak odrasle ženske. Nekatere zaročene, nekatere samske, nekatere samohranilke. Ne, njegov »twitterski harem«, kot so temu rekli, ni bil majhen. Ena izmed teh žensk je razkrila, da je imela z njim konsenzualni virtualni seks - in v tem ni videla nobenega problema, ničesar ilegalnega. Eno izmed teh žensk pa so gostili na konservativni, prorepublikanski TV-mreži FoxNews. Sean Hannity, ultrakonservativni voditelj, jo je spraševal: »Vi ste stari 26 let, on pa 46 - lahko bi vam bil oče? Kako je mogel početi kaj takega?« Saj. Lahko bi jo tudi vprašal: kako ste lahko to počeli z moškim, ki bi vam bil lahko oče? Toda to ni vprašanje za 26-letno žensko. Prvič: 26-letna ženska ni otrok. Drugič: kdo ji je dal njeno telefonsko številko - in kako je prišel do njenih spletnih naslovov? In tretjič: njun »ščebet« je bil očitno konsenzualen. V tem ni bilo ničesar ilegalnega. Lahko bi bila tudi mož in žena, magari cerkveno poročena. Še toliko bolj, ker pri digitalnem seksu nikoli ne veš, kdo je na drugi strani - lahko da je tvoja žena. Internet je bil ustvarjen za seks.
Toda Weinerja so popadli: ker je lagal. Zdaj pa pomislite: o čem je lagal? Točno: lagal je o seksu. Je to ilegalno? Ne. O seksu vsi po malem lažemo. Kdo pa govori o svojem seksualnem življenju? In če že govori o svojem seksualnem življenju, kako naj vemo, da govori resnico? Govorjenje o seksu vedno vsebuje množico malih laži, fikcij, fabrikacij, fantazij. Največja laž je, da je mogoče o seksu povedati resnico. Kako je lahko konsenzualni seks problem? Problem je pedofilija. Problem je posilstvo. Oboje je ilegalno. Konsenzualni seks je legalen. In Weinerju ni mogoče očitati, da ne loči med tem trojim - med konsenzualnim seksom, pedofilijo in posilstvom. Prav konservativci, moralni pridigarji, puritanci so tisti, ki to troje običajno pomešajo. In to dobesedno: med konsenzualnim seksom, pedofilijo in posilstvom ne vidijo razlike.

Pedofilija ni seks!

Katoliška cerkev je nedavno »znanstveno« ugotovila, da za pedofilske delikte katoliških duhovnikov niso krivi sami duhovniki (kaj šele cerkev), ampak šestdeseta, hja, sixties, čas »seksualne revolucije«, doba »seksa, drog & rokenrola«, Poletje ljubezni, leto '68, Woodstock. Ergo: kriva so šestdeseta, ker so legalizirala seks - ker so svet obsedla s seksom - ker so ljudi okužila s seksom. In temu »virusu« so potem podlegli tudi ubogi, nemočni duhovniki. Vsekakor, šestdeseta so legalizirala seks. Ja, tudi svet so - zakaj pa ne? - obsedla s seksom. In če hočete: ljudi so okužila s seksom. Problem je le v tem, da pedofilija ni seks. In tudi posilstvo ni seks. Sploh pa ni seks duhovniško posiljevanje otrok. Seks je konsenzualen. Pedofilija ni. In posilstvo tudi ne. Šestdeseta niso promovirala pedofilije in posiljevanja, ampak konsenzualni seks. Seksa niso gangsterizirala, ampak dejansko omejila - na konsenz. V konservativni glavi - recimo v glavi katoliške cerkve - pa se vse to troje pomeša. In to je laž. Precej hujša laž o seksu od Weinerjeve laži o seksu. Iskreno rečeno: bolj groteskno o seksu ne moreš lagati.
Rekli boste: toda Weiner je politik! Politik, ki je lagal! Seveda: politik, ki je lagal - o seksu. O tem, kar se nikogar ne tiče. A po drugi strani: Weiner prav o seksu ni nikoli lagal. Kaj to pomeni? Tole: Weiner je zelo liberalen, zelo progresiven politik, kar pomeni, da si v nasprotju z republikanci političnih točk ni nikoli nabiral z omejevanjem in reguliranjem konsenzualnega seksa, s šikaniranjem istospolnih, z odrekanjem pravic istospolnim, s križarskimi pohodi nad prostitucijo, z ideološkim moraliziranjem in pridiganjem o monogamiji in družinskih vrednotah - do volilnih zmag ga ni pripeljalo predpisovanje oblik spolnosti in spolne abstinence. Drugim ni nikoli prepovedoval tega, kar je sam počel. S svojim početjem ni kršil svoje politične platforme. Ko je počel to, kar je počel, ni bil v konfliktu interesov. Morda je s tem prišel v konflikt s svojo ženo, ne pa tudi v konflikt s svojo politiko - nikoli ni zahteval uzakonitve monogamije.
Mediji tisti novi cerkveni laži o seksu, pogubni za mnoge otroke in mnoge ženske, niso posvetili kake opazne pozornosti. A po drugi strani, le kako bi jo, če pa so dneve in dneve vso svojo pozornost posvečali Weinerjevim lažem o seksu, Weinerjevim »obscenostim«, Weinerjevemu »sextingu«? Na svojih spletnih portalih so objavljali fotografije Weinerjevega nabreklega penisa, obenem pa svarili, da je to le za odraslo publiko, ker da gre za »obscene«, »perverzne«, »profane«, »šokantne« fotografije. Joshua Holland, avtor knjige The 15 Biggest Lies About the Economy, je na spletni strani AlterNet dodal nekatere še bolj »obscene«, še bolj »perverzne«, še bolj »profane«, še bolj »šokantne« fotografije, ki pa jim mediji te dni niso namenjali kake posebne pozornosti, še zdaleč pa ne takšne kot Weinerjevim. Recimo fotografijo žensk iz Konga - v Kongu vsako uro posilijo 48 žensk. Pred nekaj leti so jih v enoletnem obdobju posilili več kot 400.000, kot je pokazala raziskava, ki jo je objavil American Journal of Public Health. Pa fotografijo na smrt obsojenega Troya Davisa - usmrtili naj bi ga, pa četudi so skoraj vse priče, ki so ga identificirale, svojo izjavo preklicale, ker da jih je v pričanje prisilila policija. Pa fotografijo jemenskega diktatorja Saleha - ameriška vojska tolče po njegovih nasprotnikih. Pa fotografijo ameriških šotorskih naselij, v katere se zgrinjajo revni, obubožani in brezposelni - ko nastanejo, jih takoj zbuldožirajo. Pa fotografijo afganistanskega dečka Gula Mudina, 15-letnika, ki ga je hladnokrvno likvidiral ameriški »kill team« - kraj zločina so potem aranžirali tako, da je izgledalo, kot da je deček napadel njih. Pa fotografijo Ryana LeVina, ameriškega magnata, ki je kršil vse prometne predpise, do smrti zgazil dve osebi in zbežal s kraja nesreče - sodišče ga je obsodilo na dveletni hišni pripor, ki ga bo preživel v eni izmed svojih razkošnih obmorskih palač. Pa fotografijo Brada Hintza, analitika z Wall Streeta, ki je razkril, da se šefom Goldmana Sachsa, ki so veliko prispevali k sedanji finančni krizi in recesiji, ne bo zgodilo nič hudega - sodišče je menda že sklenilo, da jim ne bo sodilo kot kriminalcem, ampak kot mladoletnikom, ki imajo možnost, da se poboljšajo. In tako dalje.
Holland bi lahko navedel tudi mnoge druge obscene, perverzne, profane in šokantne zgodbe, ki so jih mediji te dni - med absolutno nesorazmernim posvečanjem Weinerjevemu »ščebetu« - preskočili, recimo najnovejša razkritja spletne strani WikiLeaks (dosjeji o Guantanamu, dosjeji o Pakistanu, dosjeji o bitki za črpanje nafte na Arktiki, dosjeji o ameriškem »menedžiranju« Haitija ipd.), toda poanta je jasna: kako to, da medije tako zelo intrigira to, kar bi moralo intrigirati kvečjemu Weinerjevo ženo? Kako to, da jih seksualno življenje politika bolj intrigira kot reči, ki bi jih morale dejansko intrigirati? Kako to, da so mainstream mediji, ki jih desnica v Ameriki - podobno kot desnica v Sloveniji - razglaša za »liberalne« in »pristranske«, tako zelo puritanski? Kako to, da o seksu besedičijo tako infantilno, tako zariplo, tako šolarsko, tako pubertetniško? Kako to, da so vedno tako zgroženi, tako šokirani in tako ogorčeni, ko ugotovijo, da ljudje fukajo? In kako to, da so tako puritansko infantilni, da od politika zahtevajo: Hej, povej nam vse o svojem seksualnem življenju! Detajlno nam opiši vse svoje seksualne akte! Je tič na tej fotki vaš? Likvidacija Osame bin Ladna je sprejemljiva - seks je nesprejemljiv.

Novi puritanizem

Vse to kaže predvsem eno: da so »liberalne« medije zelo prepojile - da ne rečem preplavile - puritanske, konservativne, republikanske, monogamistične »moralne« vrednote. Zato niti ne preseneča, da se je agresivno, histerično, apokaliptično razkrinkovanje Weinerja začelo na desni, v konservativnih, prorepublikanskih, teapartijskih medijih, predvsem na spletni strani BigGovernment.com, ki jo vodi Andrew Breitbart, znan po konspirološki lunatičnosti, ideoloških friziranjih posnetkov in tem, da o precej hujših seksualnih škandalih republikanskih politikov, recimo senatorja Johna Ensigna in kongresnika Chrisa Leeja, sploh ni poročal. Kot da jih ni bilo. Weinerja je pozival k odstopu, ne pa tudi republikanskega senatorja David Vitterja, ki si je natikal otroške plenice, da bi se lahko s prostitutkami igral »mamico in sinka«.
In tipično: Breitbart je histerijo ideološko intoniral, konservativni mediji so jo napihnili - mainstream mediji pa so ta ready-made potem pobrali in z njim prežgali Ameriko. Kar seveda kaže, kakšno moč imajo medijski jurišniki desnice - in kako spretni so pri vsiljevanju svoje ideološke platforme. Svojo zgodbo vedno prelevijo v panično topiko javne razprave, senzacijo, največji problem, škandal. In mainstream mediji potem v imenu »objektivnosti« vedno kolaborirajo. Politični desnici skušajo biti simpatični - pokazati ji skušajo, da niso pristranski. Problem je le v tem, da mainstream mediji svojo nepristranskost in objektivnost izkazujejo v napačnih trenutkih, pri napačnih primerih. To zlahka opazite tudi pri nas: prizadevanja istospolnih, da bi si pridobili nujne življenjske pravice, merijo z istim vatlom kot prizadevanja tistih, ki istospolnim nasprotujejo, kar je približno tako, kot če bi izjavo žrtve nacističnega holokavsta vedno - pač v imenu objektivnosti in nepristranskosti - soočili z mnenjem antisemita.