Philip Roth: Ogorčenje

+ + + +

Ameriška svinčena leta

Zdaj, ko se je ob nedavni podelitvi nagrade spet razvnela debata, ali bo Roth dobil Nobelovo (60 odstotkov, da jo bo, 100 odstotkov pa, da je ne bo) in ali ga bomo čez dvajset let še brali, s toliko večjim veseljem pogledamo enega njegovih zadnjih romanov, iz leta 2008. O judovskem pobu, ki je odraščal v družini newarškega košer mesarja in ki ve, da je treba piščancu potegniti drobovino skozi rit, ki ve, kako se ribajo vedra z maščobo, in ki zna uporabljati nože, vse to ve in se odloči, da iz njega še nekaj bo. Da bo upravičil žrtvovanje staršev, njihove ambicije, da bo kar najbolj marljiv in neizstopajoč pri študiju.

Vse skupaj se dogaja v času korejske vojne v začetku petdesetih let, v času pogroma proti komunizmu, in Roth izdatno pocitira militantno, mccarthyjevsko retoriko tistega časa in ji postavi nasproti Bertranda Russlla in njegov zagovor ateizma. Ta seveda ne gre skozi pri šolskih oblasteh, klenih varuhih vrednot, še posebej domoljubnih v času mobilizacije in vojne. Vendar ima Ogorčenje - naslov je roman dobil po ameriškem prevodu kitajske himne iz časov, ko so bili še zavezniki, in pripovedovalcu odzvanja ven in ven, kot stališče - še eno dimenzijo; govori o seksualnih potlačitvah, ki so jim (bili) izpostavljeni študiozni, potlačitvah, ki jih dodobra vzdržujejo šolski sistem in starši kot njegovi zunanji podporniki. Pritisk se v kampusu sprosti s pohodom študentov nad dekliški internat in karnevalsko orgijo in jemanjem trofej, z nekakšnim mini vojnim pohodom z vsemi 'privilegiji' in samoumevnostmi, ki gredo zraven; v srcih civiliziranih in poštirkanih fantov so skriti bojevniki in divjaki, vojna nekje daleč stran, brezciljna in surova, nedoumljivo krvava, je samo izvožen lastni plemenski občutek pripadnosti.

Roth se zaveda, da piše o zgodovini, epsko oddaljeni, zato je njegova pripovedna instanca zunaj časa, sproži se ob morfiju, ki ga pobu, ki so ga zaklali z bajonetom, vbrizgavajo bolničarji. S te distancirane pozicije mu je vse jasno, gre za govor na smrtnem pragu, ki ne zamolčuje in ne olepšuje ničesar.

Druga velika Rothova tema, od Portnoyeve tožbe sem, so zagate odraščanja. Kako zadostiti pričakovanjem staršev, ki težko razumejo, da se svet spreminja in da judovska skupnost ni edina izbira, da getoizacija ni več (edina) opcija, da so preživeli puščavski rituali in obredi v svetu razbohotenega povojnega kapitalizma in vsesplošne pragmatičnosti, potrošništva in sploh. Generacija staršev si prizadeva za tradicijo in ohranjanje tradicije, kar zbuja ob spremembah pri njej strah in negotovost, ki jo kot krivdo projicira na svet okoli sebe, mularija pa je oponent takšnemu obnašanju. In njegova žrtev. Zgoščen, kratkočasen romanček z manj epskega zamaha, kot smo ga pri Rothu vajeni.