Otoki zakladov

Leta 1989, ob izteku pohlepne dekade, v kateri je zakraljeval neoliberalizem (»Pohlep je dober«), so zaradi utaje davkov zaprli Leono Helmlsey, newyorško nepremičninsko magnatko. Ena izmed obremenilnih prič je bila njena služabnica, ki jo je slišala, kako je rekla: »Mi ne plačujemo davkov - le mali ljudje plačujejo davke.« Leona Helmlsey je davke utajila, toda ni jih utajila v davčnih nebesih - če bi jih utajila v davčnih nebesih, se ji ne bi nič zgodilo. Teh, ki davke utajujejo v davčnih nebesih, ne zapirajo.
Na začetku leta 2009, kmalu po izbruhu svetovne krize, so se v Londonu zbrali voditelji držav G20 in oznanili: davčna nebesa bomo izobčili! Nicolas Sarkozy je zmagoslavno dahnil: »Z davčnimi nebesi je konec.« Ni bilo. Sestavili so celo črni seznam davčnih nebes, toda na koncu je seznam ostal prazen. Davčna nebesa so preživela in zmagala. Spet. Dobrih deset let prej, leta 1998, je ukinitev davčnih nebes napovedal OECD. Dovolj je! Davčna nebesa »uničujejo davčne baze drugih držav, maličijo trgovino in investicijske vzorce ter spodkopavajo poštenost, nevtralnost in splošno sprejemljivost davčnih sistemov.« Ni šlo. Sestavili so črni seznam davčnih nebes, na katerega pa so vključili le karibske otočke, ki niso člani OECD. Na koncu tako spet ni bilo nič. Davčna nebesa so preživela in zmagala. Kot vedno.
Ni čudno: davčna nebesa so večja in mogočnejša od otočkov, na katerih domujejo. Skozi davčna nebesa je speljana več kot polovica svetovne trgovine, več kot polovica bančne aktive in več kot tretjina vseh tujih korporativnih investicij. Skoraj vse največje ameriške korporacije imajo podružnice v davčnih nebesih, kar pomeni, da doma, v Ameriki, davkov sploh ne plačujejo. Podobno velja tudi drugod: leta 2007 so ugotovili, da tretjina največjih britanskih korporacij za prejšnje leto sploh ni plačala davkov, niti penija. Enron je imel - tik pred bankrotom! - v davčnih nebesih kar 881 podružnic, od tega 692 na Kajmanskih otokih, kjer je bazirana tudi večina skladov hedge, ki veljajo za najbolj tvegane, najbolj netransparentne, najmanj zavarovane in najnevarnejše. V davčnih nebesih se skriva 11 bilijonov dolarjev in pol: tretjina svetovnega BDP-ja, četrtina svetovnega bogastva.
Ker pa se je ob davčnih nebesih, ki servisirajo finančno elito, razmahnila tudi velikanska in agresivna odvetniško-računovodska industrija, ki finančni eliti svetuje, kako se čim učinkoviteje in čim varneje izogniti davkom, sama davčna nebesa vsako leto utajijo za približno 250 milijard dolarjev davkov. Če tem 250 milijardam dodate še davke, ki jih korporacije utajijo po »legalni« poti, v nacionalnih državah (onshore!), in davke, ki jih korporacije utajijo s prirejanjem bilanc in mispricingom, dobite tako enormno količino denarja, da se lahko vprašate le: kako to, da smo sploh v krizi? Kako to, da je denarja premalo?
Toda tistih 250 milijard, ki jih vsako leto utajijo davčna nebesa, je dvakrat do trikrat več, kot znaša letna globalna pomoč revnim deželam. A iz revnih dežel - iz dežel v razvoju - vsako leto ilegalno izgine okrog 1000 milijard dolarjev, desetkrat več, kot znaša globalna pomoč tem deželam. Zahod potemtakem za vsak dolar, s katerim pomaga revnim deželam, nazaj pobere 10 dolarjev! Davčna nebesa so mehanizem, s katerim kapital selijo iz revnih dežel v bogate, na Zahod: zahodne korporacije, ki investirajo v dežele tretjega sveta, davkov ne plačujejo v deželah tretjega sveta, ampak v davčnih nebesih, od koder te investicije prihajajo - v davčnih nebesih pa davek znaša nič. Kot pravijo: problem latinskoameriških držav ni v tem, da nimajo denarja, ampak v tem, da je njihov denar v Miamiju! V davčnih nebesih. Offshore. Kar je obsceno. Še bolj obsceno: bogastvo, ki ga latinskoameriške elite skrivajo v davčnih nebesih, je večje od zunanjega dolga teh dežel. Tako piše Nicholas Shaxson, avtor briljantne, eksplozivne, spektakularne knjige Otoki zakladov - davčna nebesa in možje, ki so ukradli svet (Treasure Islands - Tax Havens and the Men Who Stole the World), ki se bere kot popolno dopolnilo Doktrine šoka.

Kriminal in korupcija sta biznis

Zakaj so davčna nebesa tak hit, vemo. Za začetek, v davčnih nebesih se denar skrije, potuhne - tu mu je zajamčena popolna varnost in skrivnostnost. Nihče mu ne more do živega. Davčna nebesa ne izmenjujejo informacij z jurisdikcijami ali davkarijami drugih držav. Podjetja, ki so parkirana v davčnih nebesih, imajo lažne ustanovitelje - in tudi vodijo jih lažni direktorji. Do pravih imen ne more nihče. Na Kajmanskih otokih je razkrivanje zaupnih bančnih in finančnih informacij zločin, ki se kaznuje z zaporom. Še huje: zaprejo te že, če le sprašuješ po teh informacijah. Seznama direktorjev podjetij, ki so registrirana na Kajmanskih otokih, ne moreš dobiti, kar seveda pomeni, da ne moreš nikogar tožiti, če podjetje ali sklad, baziran na Kajmanskih otokih, propade. Razlog več, da je tam samo v eni stavbi - Ugland House - baziranih 12.000 korporacij!
Dalje, v davčnih nebesih se izogneš davkom - davkov v nebesih ni ali pa so izredno nizki. Davčna nebesa finančni eliti in korporacijam omogočajo, da nikjer ne plačujejo davkov. Profite prijavljajo v davčnih nebesih, stroške pa v deželah, kjer so obdavčitve najvišje. Profiti so še večji, če kupiš podjetje, ki ga močno zadolžiš - davkov potem sploh ne plačaš, niti offshore niti onshore. Če hočeš hitro rast, potem greš v davčna nebesa.
Dalje, v davčnih nebesih se izogneš vsem finančnim regulacijam, zakonom in nadzoru. Tam ni pravil: Anything goes! Pravila si izmišljaš sam. Popolna fleksibilnost! Dodatna lepota davčnih nebes je v tem, da vzamejo ves in vsak denar - ne zanima jih, od kod prihaja, čigav je, kako je bil pridobljen. Vseeno. Denar je denar, pa četudi je bil pridobljen s korupcijo, zlorabami, poneverbami, kriminalom, kršitvami človekovih pravic, trgovino z ljudmi, trgovino z orožjem in genocidnimi dejanji. Davčna nebesa jemljejo denar največjih diktatorjev in najhujših kriminalcev. Kriminal, korupcija in genocid so le biznis. Teroristi in korporacije uporabljajo isti offshore sistem. Kolumbijski, mehiški karteli in talibani tudi. Polovico nepremičnin v Miamiju, kjer se oplaja narkokapital, imajo v lasti podjetja, ki so bazirana v davčnih nebesih. Sadam Husein je bil v tem smislu produkt davčnih nebes. Terorist Abu Nidal tudi. Azijski kralj heroina Khun Sa prav tako. Pa Berlusconi, afriška revščina, državljanska vojna v Kongu, mafijski imperiji, evropsko socialno razslojevanje, podružbljanje privatnih izgub - vse to so kreature davčnih nebes.
Ko je bil diktator Nigerije Sani Abacha, je morala nigerijska centralna banka na njegov švicarski račun vsak dan nakazati 15 milijonov dolarjev - njegov kapital, ki je bil ocenjen na 3 do 5 milijard dolarjev, je potem obračalo okrog 100 svetovnih bank. Tudi Citigroup, HSBC in Credit Suisse. Kim Džong Il, diktator revne, sestradane in podrazvite Severne Koreje, je v evropska davčna nebesa - recimo v Luksemburg - speljal 4 milijarde dolarjev. Velik del tega kapitala - tega plena, tega »profita« - je pridobil s prodajo jedrske tehnologije, prav tako velik del pa mu je navrglo prisilno, napol suženjsko delo množice njegovih podložnikov. Ob tem lahko rečemo le: kaj so gulagi v primerjavi z davčnimi nebesi!?

Rušenje demokracije

Ironično je tole: ko so francoske oblasti leta 1932 ugotovile, da kopica francoskih veljakov svoj denar skriva v švicarskih bankah (na seznamu je bilo tudi nekaj škofov, generalov, nekdanjih ministrov, veleindustrialcev in lastnikov največjih medijskih hiš), so švicarske banke izsilile zakon, ki jih je zavil v še večjo in še bolj neprebojno skrivnostnost, malce kasneje pa so lansirale dobro znani mit, da so se v tako globoko skrivnostnost - v davčna nebesa - zavile le zato, da bi pred Hitlerjem zavarovale denar nemških Judov. Kar seveda ni bilo res. To je bil le perverzen izgovor. Zakon, ki je švicarske banke spremenil v zelo skrivnostna davčna nebesa, je stopil v veljavo, ko je Hitler ravno prišel na oblast in ko Judov še ni preganjal.
Še huje: švicarske banke so skrivale tudi nacistično zlato - zlato, ki so ga nacisti zaplenili Judom. In če ni šlo drugače, so nacistom zapakirale nove, sofisticirane, tajne oblike lastništva. Res je, skrivale so tudi denar Judov, toda ko so ti Judje v nacističnih lagerjih smrti umrli (Švica judovskim beguncem ni dajala političnega azila, vsaj avtomatično ne, leta 1942 pa je mejo za Jude celo zaprla!), so ta denar še naprej skrivale - saj veste, da sorodniki umorjenih Judov ne bi prišli do njega. Če so se švicarske banke v davčna nebesa prelevile zato, da bi pred Hitlerjem zavarovale denar Judov, zakaj potem svojih davčnih nebes ne ukinejo? Hitlerja ni več. Obstajajo pa sodobni ekvivalenti Hitlerju - diktatorji, despoti in tirani, ki plenijo svoje države in plen potem skrivajo v davčnih nebesih! Logika je na dlani: davčna nebesa obstajajo zato, da bi lahko pred ljudstvom zaščitila denar diktatorjev, despotov in tiranov. Tik pred izbruhom krize se je v švicarskih davčnih nebesih skrivalo več kot 3 bilijone dolarjev - polovica tega denarja je bila evropskega. Jasno, za večino evropske davkarije niso nikoli slišale.
Ko multinacionalke vse svoje profite speljejo v davčna nebesa, izkazujejo prezir do davkov - ko izkazujejo prezir do davkov, izkazujejo prezir do transparentnosti - ko izkazujejo prezir do transparentnosti, izkazujejo prezir do demokracije. Davčna nebesa so antidemokratična. In to dobesedno: rušijo demokracijo, saj vplivajo na politične procese, na politiko in na volitve - prek davčnih nebes namreč prihajajo predvolilne donacije, prek davčnih nebes prihajajo podkupnine, prek davčnih nebes prihajajo provizije. In nikoli ne veš, kdo je pošiljatelj ali donator. Davčna nebesa korumpirajo demokracijo. Še toliko bolj, ker je v davčnih nebesih akumuliranega toliko denarja - in ker je ta denar neizsledljiv.
Toda med multinacionalko, ki svoje profite speljuje v davčna nebesa, in diktatorjem, ki svoj plen speljuje v davčna nebesa, ni nobene razlike. Stalin je imel svoj arhipelag gulagov - City, londonsko finančno središče, ima arhipelag zakladov, arhipelag davčnih nebes. V prvem krogu tega arhipelaga so »Crown Dependencies«, otoki, ki obkrožajo Britanijo in ki so pod britansko upravo, recimo Jersey, Guernsey, Sark, Alderney, Brecqhou, Man in tako dalje. V drugem krogu so »Overseas Territories«, recimo Kajmanski otoki, Britanski Deviški otoki, Bermudi, Turks, Caicos in Gibraltar, ki so prav tako pod britansko upravo. V tretjem krogu pa so recimo Hongkong, Singapur, Bahami, Dubaj, Irska in južnopacifiški otok Vanuatu, ki resda niso pod britansko upravo, toda z Britanijo jih veže bogata zgodovinska popkovina. Hongkong je sicer zdaj pod kitajsko upravo, toda še vedno deluje kot davčna nebesa. Kako to, da Kitajci teh davčnih nebes niso ukinili? Nehajte, le zakaj bi jih - tudi kitajska finančna elita potrebuje davčna nebesa. Čim bližje, tem bolje.
Ko je skupina G20 sestavila črni seznam davčnih nebes, je kitajski premier Hu Jintao naredil vse, da so Hongkong in Macao izločili s tega seznama. Vsaka elita ima pač svoja davčna nebesa: francoska, nemška in italijanska preferira Švico, španska Andoro, avstralska Vanuatu, severnoafriška Malto, ameriška Panamo in karibske otoke, indijska Mauritius, ruska pa Ciper, Gibraltar in Nauru. Nekatera davčna nebesa, recimo Nizozemska ali Mauritius - so le prehodna: kapitalu in investicijam omogočijo, da spremenijo identiteto in značaj, s čimer postanejo neizsledljivi. Pobegnejo! Kar sploh ni težko: davčna nebesa so navadno organizirana tako, da v trenutku, ko v kakem primeru zaznajo poskus zunanje preiskave, vse skupaj avtomatično preselijo v drugo, še skrivnostnejšo jurisdikcijo.

Novi arhipelag gulagov

V gulagih je politična elita izkoriščala in zlorabljala »male ljudi«, politične zapornike, ceneno delovno silo - v davčnih nebesih finančna elita izkorišča in zlorablja demokracijo, države, v katerih posluje, in »male ljudi«, ki davke plačujejo. Kako do ugodnosti in koristi, ki jih ponuja družba, so se vprašali bogataši. Zelo preprosto: svoj kapital preseliš v davčna nebesa, plačevanje davkov pa prepustiš malim ljudem. Warren Buffett, investicijski guru, eden izmed najbogatejših ljudi na svetu, je obdavčen po nižji stopnji kot njegova receptorka. V davčnih nebesih, modernih postkolonialnih kolonijah, pač elite počnejo, česar doma ne bi mogle početi. Ne bi smele: doma je to prepovedano. Davčna nebesa s humanitarnega vidika ne držijo vode, toda ne držijo je niti z vidika ekonomske logike, z vidika logike »ponudbe in povpraševanja«: na Britanskih Deviških otokih, ki imajo le 25.000 prebivalcev, je registriranih kar 800.000 podjetij! Vsak davkar, vsak preiskovalec gospodarskega kriminala bi takoj ugotovil: tu je nekaj hudo narobe! Tu smrdi! To je kriminal! Le kako bi si drugače razložil dejstvo, da 25.000 ljudi gosti 800.000 podjetij?
Davčna nebesa so projekt finančnih elit, ki kapitala ne selijo tja, kjer bi bil lahko najproduktivnejši ali pa tja, kjer bi imel lahko višji donos, ali pa tja, kjer bi bil lahko najučinkovitejši, ali pa tja, kjer bi reševal probleme in ustvarjal delovna mesta, ampak tja, kjer ima najugodnejšo davčno stopnjo in kjer je najbolj skrit. Davčna nebesa so nelojalna konkurenca, toda med sabo stalno tekmujejo: dereguliranost, skrivnostnost in tehnike izogibanja davkov stalno krepijo, izboljšujejo in prenavljajo - da bi bila čim bolj konkurenčna in da bi pritegnila čim več kapitala, da bi bila torej do kapitala čim prijaznejša. Davčna nebesa pač konkurirajo drugim davčnim nebesom. Kako naj nacionalne države konkurirajo davčnim nebesom? Nemogoče!
Zato stalno poslušamo podjetnike, ki vpijejo: Naša zakonodaja je do kapitala neprijazna! Preveč smo regulirani! Dušimo se pod davki in birokracijo! Država naj nas davčno in birokratsko razbremeni! Davki so previsoki! Regulacije prehude! Če država ne bo prijaznejša, bomo kapital preselili drugam! Ta »selitev drugam« pomeni selitev v jurisdikcijo, ki je do kapitala prijaznejša. In davčna nebesa so jurisdikcija, ki je do kapitala najprijaznejša - večje prijaznosti ni. Kaj potem počnejo nacionalne države? Točno: sprejemajo zakonodaje, ki so do kapitala prijaznejše, kar pomeni, da finančni trg vse manj omejujejo, vse manj regulirajo in vse manj nadzorujejo. Kar je pogubno.
Da bi bile nacionalne države konkurenčne davčnim nebesom, so finančni trg deregulirale - in to tako zelo, da je sam finančni trg počil in svet butnil v globoko krizo. Namesto da bi nacionalne države davčna nebesa izobčile in ukinile, jim skušajo konkurirati. Noro! In obratno: globalne finančne elite podpirajo davčna nebesa, ker nacionalne države silijo v stalne deregulacije finančnih trgov (in stalne davčne reforme, ki bogatijo finančno elito in korporacije). Davčna nebesa so jamstvo za dereguliranost finančnih trgov in obenem neposredni krivec za hudo finančno in gospodarsko krizo, v katero smo padli.
Prvič, davčna nebesa nacionalne države silijo v deregulacijo in netransparentnost finančnih trgov.
Drugič, korporacije in finančne institucije svoje finance fragmentirajo v različna davčna nebesa, tako da nastaja kompleksen, sofisticiran in neprebojen, a obenem tudi povsem nepregleden finančni sistem, ki ga več ne obvladujejo niti same korporacije.
In tretjič, vsi najbolj tvegani, vsi najbolj špekulantski, vsi najbolj hazarderski, vsi najmanj transparentni skladi, »finančni produkti«, »kreditni derivati« in »strukturirane investicije«, ki so sprožili finančno krizo, koreninijo in domujejo v davčnih nebesih, kar pomeni, da na mednarodne in nacionalne finančne trge prihajajo iz davčnih nebes. Tudi vse tiste eksplozivne finančne institucije, ki so »prevelike, da bi smele propasti«, na mednarodne in nacionalne finančne trge prihajajo iz davčnih nebes. Razlog več, da so mnoge velike korporacije in finančne institucije, ki so se skrivale v davčnih nebesih, po izbruhu finančne krize takoj propadle: Lehman Brothers, Bear Stearns, AIG, Long Term Capital Management, Bernie Madoff.

Zlata doba kapitalizma

Davčna nebesa, ki so se množično razbohotila po II. svetovni vojni, so bila napad na Bretton Woods, na povojno finančno arhitekturo sveta. Ne pozabite: v Bretton Woodsu (New Hampshire), kjer se je junija 1944 zbralo 730 predstavnikov iz 44 zavezniških držav (Britanijo je predstavljal sloviti ekonomist John Maynard Keynes), so začrtali finančno, monetarno in ekonomsko arhitekturo povojnega sveta. S tem so hoteli dvoje: prvič, zagotoviti ekonomsko stabilnost, in drugič,
izogniti se napakam predvojne ekonomije, ki je pripeljala do velike finančne in gospodarske krize. Države so se zavezale, da bodo nadzorovale pretok kapitala, ali - bolje rečeno - pri nadzorovanju pretoka kapitala so druga drugi obljubile sodelovanje. »Beg kapitala« ni več prišel v poštev.
In zakaj so hoteli mednarodno mobilnost kapitala omejiti? Zakaj so hoteli preprečiti »beg kapitala«? Zakaj so hoteli zagotoviti transparentnost mednarodnih financ? Iz preprostega razloga: da bi lahko obrestna mera ostala permanentno nizka. Da bi torej lahko ustvarili poslovno okolje, ki bi bilo prijazno do gospodarstva. Toda poslovno okolje, ki ga je ustvaril Bretton Woods, je bilo neprijazno do finančnih trgov. Navsezadnje, nizka obrestna mera je prijazna do gospodarstva, ne pa tudi do finančnega kapitala, ki za svoje plemenitenje, veriženje in krotovičenje potrebuje čim višje obrestne mere.
Toda Mednarodni denarni sklad, ki ga je ustanovil prav Bretton Woods, je začel hitro popuščati, drugo pa so naredila davčna nebesa, ki so hitro dobila svoje apologete, neoliberalne ekonomiste, tržne liberalce, antikeynesijanske »filozofe svobode« a la Friedrich Hayek in Milton Friedman, ideologe prostega trga, ki niso trpeli »tiranije množic« in ki so mantrali, da je treba kapital osvoboditi, da je treba pretok kapitala deregulirati in da lahko kapital potuje, kakor hoče in kamor hoče. Davki so problem - davčna nebesa so rešitev. Davčna nebesa so svoboda - davki so diktatura.
Bretton Woods je ustvaril zlato dobo kapitalizma, obdobje prosperitete, ki je trajala vse tja do začetka sedemdesetih let - v tem času je svet doživljal stalno in vztrajno gospodarsko rast, pa četudi je bil kapital, skupaj s finančnimi trgi, ves čas zelo reguliran in četudi so bili davki ves čas zelo visoki. Da je lahko gospodarska rast visoka le, če je kapital dereguliran in če so davki nizki, očitno ne drži. Še več: v tem času, ko je bil kapital reguliran, ni bilo niti ene bančne krize, kaj šele kake finančne krize. Ko so kapital deregulirali, ko so države izgubile nadzor nad mednarodnim pretokom kapitala in ko so se davčna nebesa prelevila v banko teh dereguliranih finančnih trgov in trdnjavo finančne globalizacije, so se začele bančne krize, velike finančne krize in katastrofe.

Os zla

Toda veliki vzpon davčnih nebes se ni začel na kakem eksotičnem karibskem ali pacifiškem otočku, ampak v srcu nove povojne Evrope, v Cityju, finančnem središču Londona, kjer so »ustanovili« tako imenovani Euromarket, ki je bil brez uradnega sedeža in ki je bil dejansko le drugo ime za offshore finančni sistem, deregulirani in neregulirani »evrodolarski« trg, s katerim so hitro povezali nekdanje britanske kolonije, ki so po vojni ostale pod britansko krono in ki jim je v šestdesetih letih, v času revolta, reklamo delal James Bond (Kajmanski otoki, Britanski Deviški otoki, Bermudi, Anguilla, Gibraltar, Montserrat, Turks, Caicos ipd.), Kanalske otoke (Jersey, Guernsey, Man ipd.), švicarske banke, pacifiške atole in Wall Street. Ameriške banke so namreč ugotovile, da se na Euromarketu lahko izognejo nadzoru ameriške vlade in da se tu lahko izognejo plačevanju davkov (oh, in da tu lahko poslujejo tudi brez depozitnih rezerv, kakršne narekuje zakonodaja), navsezadnje, novi »finančni produkti«, ki jih je lansiral Euromarket, recimo »evroobveznice«, so bili povsem deregulirani. Investitor - recimo lastnik teh »evroobveznic« - je bil anonimen in neizsledljiv. Idealno.
Oblastem Euromarketa, na katerem danes poteka 85 odstotkov mednarodnega bančništva, ni več uspelo obdavčiti. Niti regulirati. Zakaj britanske oblasti teh davčnih nebes niso blokirale? Ni bilo razloga: Euromarket je Britaniji omogočil, da je kljub razpadu starega kolonialnega sistema ostala finančno središče sveta, pravi Nicholas Shaxson. Ali bolje rečeno: Euromarket je britanskemu imperiju omogočil, da je vstal od mrtvih. Vodjo Kajmanskih otokov, Jerseyja in drugih davčnih nebes, ki so pod britansko upravo, pa itak postavlja London, tako da je vedno vse pod nadzorom (kar seveda pomeni, da je vedno poskrbljeno, da ni nič pod nadzorom), še toliko bolj, ker vsa ta davčna nebesa, recimo otok Jersey, niso del Evropske unije. V davčnih nebesih ni demokracije - ravno nasprotno, demokracija ogroža davčna nebesa.
Če imaš volitve, nikoli ne veš, kdo bo prišel na oblast. Davčna nebesa, inkubatorji finančnega hazarda, političnega hazarda ne trpijo, zato svojim klientom jamčijo politično stabilnost, kakršno lahko ponudi le »razsvetljena« diktatura, represivna politika davčnih nebes, ki pa jih ne vodijo politiki, ampak lokalni poslovneži, lokalni plutokrati. Davčna nebesa so captured states - države, ki so ujetnice globalnih financ. V davčnih nebesih šteje glas vsake korporacije - in korporacije imajo več glasov kot živi volivci. Ne pozabite: prebivalcev Britanskih Deviških otokov je le 25.000, toda na Britanskih Deviških otokih je registriranih 800.000 korporacij.
A tudi ameriški vladi je povsem ustrezalo, da je Euromarket deloval kot motor tega novega arhipelaga davčnih nebes in globalne ekonomije: krepil je imperialno moč dolarja. Tako kot zdaj Hongkong krepi imperialno moč Kitajske. Država, ki nima svojih davčnih nebes, pač ni konkurenčna. Davčna nebesa delajo bogate le še bogatejše - in imperialne le še bolj imperialne. In Euromarket je po II. svetovni vojni poskrbel, da je finančna zveza med Wall Streetom in Cityjem, ki se je po veliki depresiji v tridesetih letih zlomila, ponovno zaživela. To je prava »os zla«. Ali bolje rečeno: kaj je »os zla«, o kateri je predel Bush, v primerjavi z »osjo zla«, ki jo tvorijo ti otoki zakladov?

Čez 5 minut bombardiramo!

Davčna nebesa so v svojo zadnjo, najdekadentnejšo fazo skočila v osemdesetih letih, ko je na oblast prišel Ronald Reagan. Ameriški finančniki so si tedaj rekli: zakaj ne bi mogli še doma početi tega, kar lahko počnemo v davčnih nebesih, na Euromarketu? In res, kongres je sprejel serijo zakonov, ki so Bretton Woods povsem demontirali: finančni sistem so deregulirali, vse restrikcije so pometli, kapital so preselili na špekulativne trge, profite so prepustili insajderjem, celotno ekonomijo so podredili finančnim institucijam, tako da se je finančni trg parazitsko razbohotil, pokopal realno ekonomijo, začel trgovati z rečmi, ki sploh ne obstajajo, s fikcijami, in ustvaril finančne gigante, ki so preveliki, da bi smeli propasti. In seveda, »International Banking Facility« je postal izraz za ameriška davčna nebesa, za ameriški offshore. Izvirno je bil namenjen le tujcem, toda ameriški finančniki so se skrili v davčna nebesa, od koder so potem investirali v Ameriko, prali denar in se pretvarjali, da so tujci. Še več, ameriške banke so lahko zdaj sprejemale tudi umazan denar, pridobljen s kriminalom (pod pogojem, da se kriminalno dejanje, s katerim je bil pridobljen ta denar, ni zgodilo v Ameriki, heh), in lahko so sklepale finančne aranžmaje, pri katerih jim ni bilo treba razkrivati identitet tujih državljanov, ki so denar parkirali v Ameriki.
Delaware, Wyoming in Nevada so postali protagonisti te nove ameriške offshore krajine. Nevada od korporacij ne zahteva niti tega, da razkrijejo, kje poslujejo, z zvezno vlado pa ne izmenjuje davčnih in korporativnih informacij. V Wyomingu ni davka na dohodnino, lastništvo delnic pa je anonimno. »Vašega imena ni pri nas na nobenem papirju!« V Delawaru, zelo majhni državi, kjer so obresti na kredite in kreditne kartice brez limitov, je registriranih več kot pol ameriških podjetij, ki kotirajo na borzi, in več kot dve tretjini od 500 največjih ameriških korporacij. Barack Obama, ki je bril norca iz kajmanske stavbe, v kateri je baziranih 12.000 korporacij, bi se moral ozreti v Wilmington, v stavbo, ki stoji na naslovu 1209 North Orange Street - v njej je baziranih 217.000 korporacij. Pred izbruhom krize je miniaturni Delaware, od koder prihaja tudi ameriški podpredsednik Joe Biden, gostil 882.000 korporacij.
Ironično, predsednik Jimmy Carter je napovedal vojno davčnim nebesom, ki »pritegujejo kriminalce in zlorabljajo druge dežele«, toda to je storil tik pred Reaganovo izvolitvijo. Ob tem se lahko vprašate le: kako to, da na vrhu list korupcije in netransparentnosti vedno najdete afriške države, ne pa Švice - ali pa recimo Amerike in Britanije ter njunih davčnih nebes, njunih umazanih, skorumpiranih, netransparentnih laissez-faire paralelnih svetov? Deregulacija finančnega sistema se je v zadnjih desetletjih v Ameriki tako stopnjevala, da tudi sam Wall Street, parkiran na otočku (Manhattan), po stopnji svoje dereguliranosti spominja na davčna nebesa, na otok zakladov.
Davčna nebesa, v katerih se nekontrolirano in neregulirano kopiči in ustvarja denar, so kmalu izgledala le še kot imitacija legalnega, legitimnega onshore biznisa - problem je kakopak v tem, da je sam legalni, legitimni onshore biznis kmalu izgledal le kot imitacija davčnih nebes, offshore biznisa. Davčna nebesa so do kapitalizma prijazna, a obenem so prijazna tudi do kriminala - in razlike pogosto ni več. Offshore arhipelag in onshore sistem sta tako zažrta drug v drugega, da sta neločljiva. Kot realnost in fikcija.
Davčna nebesa niso le anomalija ali eksces globalne ekonomije, ampak njeno srce - srce sodobnega finančnega sistema. Davčna nebesa, ki spodbujajo korupcijo in kriminal, krize in revščino, nestabilnost in konflikte interesov, mafijsko poslovanje in pranje denarja, niso le periferija, ampak center globalnega finančnega sistema, globalne hobotnice, ki je postala prevelika, da bi smela propasti. Toda to, kar se dogaja v davčnih nebesih, ni razlog za regulacijo - to je razlog za bombni napad. Za invazijo. In okupacijo.