Na morje!

za

Oča.

Če ste zamudili Škafarjev film Oča, potem si lahko zdaj ogledate mehiško verzijo: spet sta tu oče in sin (Jorge Machado & Natan Machado Palombini), ki ju je življenje ločilo, spet imata priložnost, da nekaj časa preživita skupaj, spet imata priložnost, da se bolje spoznata, spet imata priložnost, da ne govorita veliko, spet imata priložnost, da besedo prepustita naravi, spet imata priložnost, da realnost doživljata kot prostor in čas, spet imata priložnost za vivisekcijo intimnosti in eleganco trenutkov, in spet quality time preživljata ob vodi, le da tokrat ne ob reki, ampak na Karibskem morju, med ribami, raki, barakudami, krokodili, ribiškimi vasicami, plažami in koralami, ki izgledajo kot fortune cookie. Sreča, ki jo ujameta, je enostavna in spektakularna, toda nedeljiva: fotografije te sreče - tega plavanja, potapljanja, druženja, igranja - ne moreta nikomur poslati. S sabo nimata iPhona. Niti laptopa. Niti iPada. Niti iPoda. Fotografija te sreče ne obstaja. Mali, pirat s Karibov, ki v nekaj dneh zbere toliko spominov, da bo imel občutek, da je vse življenje preživel z očetom, bi lahko dahnil le to, kar je dahnil mali v filmu Oča: »Ko bom imel otroke, jim bom povedal, kaj sem čutil ta dan, ko sva lovila ribe.« Toda to bi lahko dahnil le v offu, retrospektivno, kajti o teh stvareh se ne govori. Oče in sin namreč tako čudovito pozabita na obstoj kamere, da se vprašate: kako so to sploh posneli? Film Na morje!, minimalistični kristal, je videti kot dokumentarec, ki se je posnel sam.
(Kinodvor)