Italo Calvino: Baron na drevesu

+ + + +

Med ptiči in listjem

Calvino ostaja ves čas zvest svoji pisavi; sploh si nikoli ni podoben. Kot da bi nenehno iskal nove stile in izzive. Govori enkrat o zaznavi, v drobnih odlomkih in izsekih, drugič o vesoljskih aporijah in krjavljih, ki drsijo skozi čase in prostranstva, tretjič povzema žanrske zaplete in jih prekinja na najbolj napetih mestih. Vešče, duhovito, elokventno, eruditsko. Baron na drevesu je zgodba o fantu, ki se pri dvanajstih upre polžem za kosilo, spleza na drevo - in nikoli več dol. Tudi zaradi sosedove punce, ki je že od malega dobro utečen stroj za izvabljanje najbolj čudnih obljub in početij od hofirantov. Od kulture se zavihne v naturo, v krošnjah se giblje in lovi, uraduje in dela dobra dela, svetuje kmetom, se ukvarja z inovacijami in skrbi za krajino. Sicer ne povsem robinzonsko, to ni zgodba o posedovanju in prisvajanju narave, ki jo je mogoče upravljati z razumom in s tehniko. Ves čas je na meji lucidnosti in norosti, v njegovih prigodah bi zlahka prepoznali kakšno, ki jo je vsaj navdihnil baron Münchausen, gre za imaginarij, kakršnega so bili polni romani takratnega časa, 18. stoletja. Ves čas zoprvuje toku in poskuša biti brezmejno zvest svoji odhakljani odločitvi, zato ni čudno, da se v romanu pojavi znana kinična epizoda, ko je tipček izpred oljčne preše s sonca steral Aleksandra Velikega.

Calvino se poigrava z žanrom razsvetljenskega romana; ne le da naš baronet pozna in požira takratno literaturo in si dopisuje z velikimi evropskimi umi, Voltairom, enciklopedisti, vse je kot v izvirnikih; plemeniti divjaki, eksotični pirati, razdrobljene državice in priročniki za njihovo ob-vladanje, silne zaljubljenosti in mične gospodične, cel arzenal obveznih motivov in imaginarija. Vendar brez kakšnih radikalnih posledic; vse skupaj se sprevrže v ornament, v grotesko, motivi iz predlog in aluzije na klasike se prepletejo kot vitice, kot krošnje neobrezanih dreves, in s tem ustvari drugo telo, naravo, v katero vnikne - bolje, se dvigne - uporni baron. Calvino je že pred več kot pol stoletja postavil alternativo zahtevi po avtorskem glasu, že takrat je našel inventivnost v kompilaciji in kombinatoriki, v povzemanju in preoblačenju starih mojstrov, v tem soroden ameriškemu kolegu Johnu Barthu in njegovemu Trgovcu s tobakom. Nič čudnega ni, da sta v debati v osemdesetih letih oba obveljala za ključna in prelomna, znanilca novega, ki vračata slast pripovedovanja. V Baronu na drevesu imaginacija res izbruhne, piratskih in vojaških štorij je skoraj kot v Kandidu, tudi neke filozofične podkletitve, res pa je, da se je Baron v tem času, ko se je eruditskih ponaredkov tradicije že kar nabralo, nekako postaral in posušil. Kar je ostalo, je humor, odhakljani liki, vredni družine Adams, pa pripovedna pretiravanja in situacije, ki tolčejo na smejalno žlezo; iz razsvetljenstva naredi komedijo in ga zašpili.