Arto Paasilinna: Srečni človek

+ + +

Osmi prevod na Slovenskem najbolj priljubljenega finskega pisatelja.

Paasilinna je seveda fenomen: od leta 1972 je izdal 35 romanov, a nikoli več kot enega na leto, je torej pisalni stroj, ki pa ohranja trade-mark. »Srečni človek« steče v humorno branje tako kot legendarno »Zajčje leto« ali pa »Tuleči mlinar«, »Dedu za petami«, »Gozd obešenih lisic«, »Župnikov zverinski služabnik« in »Očarljivi skupinski samomor«. Avtor ima preprosto žilico pripovedovalca.

No, zadnji slovenski prevod ni tudi zadnji original, nasprotno: je eden prvih Paasilinnovih romanov, saj je izšel že leta 1976. Njegova vsebina je klasična, zakaj junak je človek, ki prestopa meje zakona in navad, torej »outlaw«, ki pa ne ogroža družbe, ampak najde oblike presenetljivega sobivanja. Toda »Srečni človek« je vseeno najšibkejši med poslovenjenimi Paasilinnovimi deli, je namreč edini, v katerem se bralca v zadnji tretjini poloti utrujenost. Stvari tečejo preveč linearno, začnemo jih predvidevati, hkrati pa se osrednji lik spreminja v »supermana«. Inženir Jaatinen gradi v vasi most prek reke, domači veljaki mu nastavljajo šikane in se ga skušajo znebiti, on pa ne le da nadigra vse po vrsti, ampak postane celo največji podjetnik in župan, torej bog, ki vlada na vasi.

Paasilinna običajno ravna drugače: ekstravagantneže postavlja v izgubljene položaje, v katerih izrinjeni ustvarjajo paralelne oblike bivanja. Tako nastajajo prave himne potepuhom in čudakom, kjer njihova življenja ne delujejo več obskurno, ampak naravnost mamljivo, nekaj, kar bi veljalo poskusiti.

Tudi založba, ki vneto prinaša prevode, bi lahko poskusila z novejšimi romani iz zadnjega deset-letja, naslov njegovega zadnjega se na primer glasi - »Živ na lastnem pogrebu«.