30. 6. 2011 | Mladina 26 | Družba | Komentar
Columbo
Umrl je filmski in TV-zvezdnik Peter Falk alias poročnik Columbo, ki se je nad kapitalizem spravil s kitajskimi metodami mučenja
Columbo - ameriška TV-serija o poročniku Columbu, losangeleškem detektivu, ki razrešuje zapletene umore v visoki družbi - je k nam prišel na začetku sedemdesetih, presenetljivo kmalu po štartu na ameriški TV-mreži NBC. Presenetljivo kmalu? Ne pozabite, da smo tedaj živeli v socializmu, kar pomeni, da hitri prihodi novih ameriških TV-serij niso bili ravno nekaj samoumevnega ali pa avtomatičnega. Zakaj je Columbo prišel takoj?
Morda je takoj prišel zato, ker ga je igral Peter Falk, to ime pa je zvenelo zelo »jugoslovansko«, da ne rečem slovensko. Peter - Falk. Vse, kar je zvenelo »po naše«, nam je bilo tedaj simpatično in sprejemljivo. In bili smo blizu: Falk je bil dejansko rusko-poljskega rodu, pa še malo češkega in madžarskega.
Morda je takoj prišel zato, ker je bil Peter Falk nekoč - nekaj časa - res »naš«: ko je po II. svetovni vojni osvajal neko punco, naj bi ga pot najprej zanesla v Pariz, potem pa celo za železno zaveso, naravnost v Jugoslavijo, kjer naj bi ostal pol leta. Vsi, ki so tedaj - magari nehote in pomotoma - obiskali Jugoslavijo, so nam bili simpatični, saj so s svojim obiskom nedvoumno podprli »našo pot«. Le kako bi bilo lahko drugače? Tujci so prihajali zato, da bi lahko potem doma - recimo v Ameriki - pripovedovali o neverjetnih uspehih in delovnih zmagah Jugoslavije. Le zakaj bi sicer prihajali?
Morda je takoj prišel zato, ker je ljudstvo v času, ko je partija začela veliko in burno ofenzivo proti »drugače mislečim«, »liberalcem«, »reformistom«, »tehnokratom«, »kavčičevcem« in »maspokovcem«, potrebovalo dokaz, da vsa ta represija ni obrnjena proti njemu, ampak proti »eliti«, ki je skrenila s Titove poti. Po slovitem Pismu, s katerim je Tito leta 1972 zategnil demokracijo in vse komuniste opozoril, da revolucija še vedno traja in da so vsi njeni vojaki, po obračunu z reformisti in liberalci, po restavraciji partijske oblasti in idejnopolitične enotnosti, po leninskem naboru novega članstva, po ponovnem vstajenju moralno-politične neoporečnosti, je prav prišel vsak eskapizem, vsak proof of life. Glejte, je namigovala partija, nič nimamo proti vam - vrtimo vam Columba! Nismo stalinisti, ampak demokrati! V Rusiji ne vrtijo Columba! Naslednje leto so z novim kazenskim zakonikom omejili svobodo govora - na sceno je stopil famozni 133. člen, ki je sankcioniral verbalni delikt. Če bitke ne moreš dobiti z demokratičnimi sredstvi, se moraš oprijeti sredstev revolucionarne in državne prisile, je rekel Edvard Kardelj, ki je hotel Jugoslavijo obdržati skupaj. In Columbo je bil njegov koristni idiot. Lahko je rekel, kar je hotel. Imel je pač misijo: Jugoslavijo je moral obdržati skupaj. Jugoslaviji je moral pokazati, da je na pravi poti in da z nje za nič na svetu ne sme skreniti.
Morda pa je takoj prišel zato, ker je izgledal kot član ameriške komunistične partije, kot znanilec »razredne zavesti«, kot signal, da je Amerika le še korak od socializma. Samo pomislite: Columbo je nosil zmečkan, pošvedran, zapackan trenčko - vedno istega. Nikoli ga ni zamenjal, nikoli ga ni vrgel stran, nikoli ni kupil novega. Tipični socialist, tipični jugoslovan. Tudi kravato je imel vedno isto. In srajco. In hlače. In suknjič. Ničesar ni vrgel stran. Ker njegovega doma nismo ravno kaj prida videli, je težko reči, ali je spravljal tudi prazne jogurtove lončke, toda stavim, da jih je. In seveda, vozil je starega, upehanega, zmahanega pižoja. Pižoja! Točno: ni vozil ameriškega avtomobila, ampak francoskega, kar je bilo tako, kot da vozi spačka ali pa fičota, tipični socialistični avtomobil. Jasno, svojega pižoja ni nikoli zamenjal. Nikoli ni kupil novega. Pižo, ki ga je vozil, je izgledal tako, kot da že tedaj, ko so ga izdelali, ni bil nov. Columbo je izgledal kot človek, ki ni nasedel ameriškemu načinu življenja. Kot človek, ki je apatičen do materializma, kopičenja bogastva in dolarjev. Kot človek, ki je alergičen na kapitalizem. Kot antikapitalist. Kot ameriški proletarec. Kot ameriški revolucionar. V poceni trenčku - z najcenejšo cigaro v ustih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.