Sfinga

za

Triglavske strmine.

Sfinga, neposredni hommage prvemu vzponu po Obrazu Sfinge, enigmatične, mistične, zaprepadene, multiprevisne stene Triglava, kralja Ojdipa slovenske nacije, in posredni hommage prvima slovenskima celovečercema (Triglavske strmine, V kraljestvu Zlatoroga), se začne z najbolj spektakularnim - če ne že kar najbolj hipnotičnim - prizorom v zgodovini slovenskega filma: ko Robert Pečnik, Zagrebčan, ki je leta 2001 opravil prvi BASE skok s Sfinge, na koncu skoči s Sfinge in ko njegove oči postanejo kamera, vam bo razneslo žile in pljuča, saj ne le da leti kot ptič, ampak kot ptič leti ob triglavskih stenah, in to tako blizu in s tako hitrostjo, da se BASE spremeni v cinefilsko vrtoglavico, v Triglavske strmine na spidu, v Moža s kamero 2.0, v skok Ojdipa, ki je rešil Sfingino uganko. Dol je lahko - gor je težko. Obraz Sfinge sta namreč leta 1966 prvič preplezala šele Ante Mahkota in Peter Ščetinin, ki ju v Sfingi, high-concept igranem dokumentarcu, igrata brata Miha in Anže Marenče. Paralelno njunemu vzponu spremljamo vzpon, ki sta ga leta 1995 opravila Miha Kajzelj in Gregor Kresal - Obraz Sfinge sta prva preplezala prosto. V filmu, posutem z nostalgijo po »starih poteh« v času velikih sprememb (BASE, digitalne kamere), igrajo sami naturščiki, toda naturščiki, ki so Sfingi spremenili Obraz, recimo Martina Čufar, ki je kot prva ženska prosto preplezala Obraz Sfinge, Jože Zupan, ki je opravil prvi zimski vzpon po Obrazu Sfinge, Aco Pepevnik, ki je prvi sam preplezal Obraz Sfinge, Matjaž Ivnik, ki je Obraz Sfinge preplezal pri petnajstih, in tako dalje, pa tudi Natalija Gros, evropska in svetovna prvakinja v športnem plezanju, ki bo Sfingo morda prva preplezala »na pogled«. Tako kot mi, ki zdaj končno vidimo to, kar sta Mahkota in Ščetinin leta 1966 posnela s pogledom. Ojdip v Sfingi ne oslepi, ampak dobi še tretje oko. In Triglav ne bo nikoli več to, kar je bil.
(posebni angažmaji, kmalu tudi na Kredarici)