30. 6. 2011 | Mladina 26 | Kolumna
Življenje na sekundi
Kaj se zgodi, če človek ostane brez svojega časa
© Tomaž Lavrič
Čas je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Taka je njegova običajna razporeditev, morda pa je med temi tremi oblikami še kaka vmesna, a tega ne vemo. Na to bi lahko namigovali skrivnostni slovnični časi kot pluskvamperfekt in podobni.
Preteklost je nekaj, kar je že bilo, česar se spominjaš, kar pozabljaš ali potiskaš v pozabo, kar pripoveduješ vnukom, ko jih božaš po glavi, ali kar te tlači v spanju. Preteklost je snov za pisatelje, zgodovinarje, pravljičarje in navadne ljudi, lahko pa je tudi predmet herojskega spopadanja drznega raziskovalca časa z mračnimi varuhi preteklih skrivnosti (Sovo itd.). Omerza vleče preteklost v sedanjost kot gospodinja črevca iz kure, ki je še malo prej brskala po dvorišču. Včasih pa nekaj kar samo sili iz globin časa, posamezniki so tu samo zato, da dajo na voljo svoje pripovedovalne naprave. Kot primer omenimo partizane in osamosvojitelje ter njihove spomine na veliko in malo vojno. Lahko bi navedli tudi Bernarda Janeza Kališnika, če ga poznate, ki čuti neustavljiv gon, da na svojem primeru opisuje vzpone in padce razmnoževanja človeške vrste.
Na splošno je tako, da je preteklost zelo zgovorna ali pa zelo molčeča. Pri tem se zdi, da je včasih taka sama po sebi, včasih pa jo klepetavo ali skrivnostno delajo ljudje iz sedanjosti. Ti primeri so zanimivejši. Zlasti tisti, ko isti človek del (svoje) preteklosti zakoplje dva metra globoko in gor zavali težko skalo, del pa ima nenehno na ustih. Taki so nekdanji komunisti, ki so zdaj antikomunisti, kar odpira možnost, da bodo nekoč ali pa kmalu, kajti nad Evropo se kopičijo oblaki revolucije, morda znova komunisti. Človek res ima pravico do razvoja, toda ta njegova gibkost dela preteklost nezanesljivo, prihodnost pa nepredvidljivo. Boljše bi bilo: enkrat komunist, vedno komunist, enkrat kapitalist, vedno kapitalist. Negotovosti bi bilo manj.
Prihodnost je nekaj, kar še bo, kar ima priti, kar se bo zgodilo. Ali je prihodnost tudi to, kar se ne bo zgodilo, je filozofsko in na tem mestu odvečno vprašanje.
Poglavitna značilnost prihodnosti je njena negotovost in odprtost. Je tudi obsežna (upajmo, da bolj od preteklosti) in v to velikansko skladišče lahko brez težav spravimo vse strahove, vsa upanja, obljube, napovedi in želje, javne in najbolj intimne (jutri mu prerežem vrat). V prihodnost kukamo vsi: navadni ljudje, vremenoslovci, futurologi, bogataši, jasnovidci, branjevke in predsednik Türk. Pri tem počnemo predvsem dvoje: skušamo ugotoviti (uganiti), kaj se bo zgodilo, in na to tudi vplivati. (Tretja funkcija prihodnosti in tudi preteklosti je refugium, zatočišče, a o tem kasneje.) Ljudje smo uganjevalci in oblikovalci prihodnosti. V skladišče smo zmetali Fukuyamov konec zgodovine, zanikanje krize, napovedi hitrega konca krize, razcvet in razpad EU, resetirano Slovenijo, Janšev svetilnik itd. itd. Vsega vraga je notri, tudi kaj lepega. In čeprav je to skladišče brezmejno, nekatere stvari silijo nazaj v sedanjost enako, kot se nekatere iz preteklosti vlečejo v sedanji čas. Vsakdanja razdelitev časa na preteklost, sedanjost in prihodnost nekoliko šepa prav tam, kjer se te oblike medsebojno stikajo in prelivajo.
Sedanjost je nekaj, kar je, se dogaja zdaj, kar še ni preteklost, a tudi prihodnost še ne. Za preteklost je sedanjost prihodnost, za prihodnost preteklost. Tudi časovno živimo v zelo zapletenem vesolju in ni čudno, da nas posamično ali kolektivno pamet včasih zapusti (pesimisti: včasih vendarle sreča).
Sedanjost je nekako najbolj realen in najbolj vsakdanji čas, a enako neulovljiv kot njegovi sestri. Je nekaj vmesnega in po svoje čudnega: nenehno, brez prestanka živimo zgolj in samo v sedanjosti, ki pa se ves čas ruši v preteklost in izginja v prihodnost. Strogo gledano je sedanjost zgolj ta sekunda (ali pa še manj, a ne bodimo malenkostni), ko v poletni vročini napraviš dolg požirek hladnega piva, ko nadereš podrejenega, ko vržeš kocko v parlament, zakričiš, ker si zadel na lotu, ali obkrožiš ne na referendumskem listku. Hip nato je to že preteklost.
Skratka, skozi vse, če bog da, dolgo življenje jezdimo na minljivem valčku sedanjosti, ki sproti nastaja in izgineva.
Tako ni čudno, da se na tej negotovi točki, na tej eksistenci iz sekunde v sekundo, radi oziramo nazaj ali škilimo v prihodnost. Preteklost in prihodnost sta neprimerno bolj prostrani kot puhteča sedanjost, zato iščemo tam neko oprijemljivo trdnost, stabilnost, oporišče. Sekunda je premalo.
Toda pri tem nas, uboge človeške pare, iz obeh časovnih smeri neusmiljeno napadajo vsakovrstne pošasti in spaki. Iz preteklosti nam grozijo izvirni greh, slaba vest zaradi različnih holokavstov, državljanske vojne, državni in zasebni dolgovi, ki so nastali pred ducatom let, a jih plačujemo zdaj in jih bomo še čez dvajset let, tako da so zasedli vse tri čase. Kazen božja, vstaje in revolucije, lakote in epidemije, trtna uš in slab dan frizerja, ki mu prepuščaš svoje lase - vse to vsebuje ponovitveno nevarnost in tako se preteklosti, če vse skupaj seštejemo, vsaj toliko bojimo, kot jo ohranjamo v lepem spominu.
Zato bežimo v prihodnost in postavljamo gradove svojih upanj, ambicij in tolažb tam. Toda tam nas že čakajo mračne napovedi o obdobju permanentnih kriz, zlomu pokojninskega sistema, strašnih pandemijah, zatonu Zahoda, koncu demokracije in celo lastnega osebka. Spričo take količine mogočih, verjetnih ali celo zanesljivih slabih stvari zbežimo tudi iz prihodnosti. In ostane nam samo še sedanjost, kjer pa nas čakajo neplačani računi, plača pod eksistenčnim minimumom, čeprav nekako eksistiramo naprej, čudna bakterija, ki sili iz vedno manj solidne Nemčije, Janša z grozečim (vrnil se bom) in Pahor z zmagovitim obrazom (ostal bom).
Joj, kam bi se del?
Zakaj točno obstaja čas, ne vemo. Gotovo pa so preteklost, sedanjost in prihodnost tu tudi zato, da se prepletajo, se dopolnjujejo in, vsaka s svojimi značilnostmi, ponujajo človeku različne možnosti. Ena izmed njih je časovni azil, refugium. Bežati sicer ni pogumno, a je človeško. Toda če se ne moreš zateči v nobeno od osnovnih kategorij časa, ker so vse tako na psu, da se jih po malem bojiš, ostane človek brez časa, brez četrte dimenzije, ki ga, če natančneje premislimo, šele dela človeškega.
Nekaj takega se ubogemu Zahodnjaku dogaja zdaj. Še vedno je zelo materialen, še vedno razmeroma bogat, še vedno ima ure, še vedno ni čisto brez vsakega časa, vendar je brez časa, v katerem bi se počutil udobno, doma.
Če nimaš vsaj enega svojega časa, postaneš tečen. Potem samo jezdiš na tisti sekundi, na katero si hočeš nočeš priklenjen, in zelo malo ali nič ne čutiš in misliš ne za nazaj, ne za naprej in tudi za zdaj ne. Samo jezdiš. Potem padajo referendumi, Grki, Španci, Francozi in naslednji so na ulicah (in imajo prav), dogajajo se fukušime, nemške bakterije in topla greda, Janez tepe Micko in tako naprej do naslednje sekunde.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.