Dr. Tadej Strehovec: "Neporočeni duhovnik je vedno na voljo"

Kot tajnik Komisije Pravičnost in mir ste se dejavno udeležili kampanje proti družinskemu zakoniku. Se vam zdi prav, da ste za to izkoristili tudi institucijo in svoj duhovniški stan? Ljudem ste po pridigi omogočili in jim sugerirali, naj prispevajo podpis za referendum.

Zavzemanje za vrednoto družine in pravico vsakega otroka do očeta in matere je sestavni del družbenega nauka cerkve in katoličanov. Če govorimo o vrednotah miru, pravičnosti, dostojanstva človeka in družine, je javno zavzemanje zanje sestavni del katoliškega družbenega delovanja, ki ga javnost tudi pričakuje. Spomnite se samo na kritike cerkve, ki naj bi, po mnenju nekaterih, morala še bolj javno in pogosteje kritizirati totalitarizme, ki so teptali človekove pravice. Cerkev je poklicana k tej drži, javnemu delovanju in zavzemanju za takšno družbo, kjer bodo omenjene vrednote ustrezno vključene v zakonodajo. V zvezi s spornim družinskim zakonikom smo se oglasili že leta 2009. Prav tako smo se udeleževali vseh sej odbora za delo, družino in socialne zadeve v državnem zboru. S sprejetim družinskim zakonikom se ne strinjamo, in to smo večkrat tudi javno izrazili. Kar zadeva zbiranje podpisov za referendum o spornem družinskem zakoniku, je šlo za delovanje, ki je v skladu s temeljnim poslanstvom cerkve. V Komisiji Pravičnost in mir smo z veseljem sprejeli informacijo, da se je na pobudo civilne iniciative odzvalo toliko državljank in državljanov. Prepričan sem, da je vrednota družine prepomembna, da bi o njej odločala samo majhna skupina, ki želi večini odrekati pravico do demokratičnega soodločanja. To, kako bo vrednota družine opredeljena v zakonodaji, je stvar vseh ljudi in ne samo majhne - finančno, medijsko in politično privilegirane - skupine. Zato pričakujemo, da bomo o družinskem zakoniku lahko vsi odločali na t. i. »družinskem referendumu«. Kot državljani Slovenije želimo katoličani sooblikovati vrednote te države. Versko prepričanje ne more imeti samo zasebne dimenzije, ampak nujno vključuje tudi javno. Vera namreč nagovarja človeka v polnosti vsakdanjega življenja, torej tudi v pravno-političnih vprašanjih.

Vseeno imam občutek, da vam je malce nerodno. Sprva ste novinarjem dejali, da ne veste in nimate informacij, kje, v katerih cerkvah se zbirajo podpisi.

Vaši občutki so vaša zasebna stvar, zato se do tega ne morem opredeljevati. Glede tega, ali imam informacije, v katerih cerkvah so se zbirali podpisi, pa sem Dnevnikovemu novinarju povedal, da tega ne vem. Tako kot tudi danes ne vem, kje so zbirali podpise. Evidenco o tem imajo verjetno v Civilni iniciativi za družino in pravice otrok. Ko sem odgovarjal na vprašanja Dnevnikovega novinarja, sem bil vprašan kot tajnik komisije, in kakor veste, komisija ni organizator zbiranja podpisov za referendum, temveč je samo javno podprla to pobudo. Župnije, duhovniki in verniki pa so se lahko nanjo po svoji presoji odzvali. Tam, kjer so zbirali podpise, so samo uresničevali pravico do verskega delovanja, ki je po naši ustavi avtonomno in svobodno. Izjemen odziv tudi med katoličani nam govori o tem, da je vrednota družine zelo pomembna vrednota. Tega smo v komisiji veseli.

Akcijo upravičujete s tem, da je družina ena od osrednjih krščanskih vrednot. Kako, če pa je vam, duhovnikom, družino prepovedano ustanoviti? Ni celibat še višja vrednota?

Družina je ena izmed temeljnih vrednot krščanstva in prav tako drugih religij. O tem so se izrekli konec junija tudi predstavniki štirih največjih verskih skupnosti v Sloveniji. Poleg katoliške, pravoslavne in evangeličanske cerkve so se o vrednoti družine strinjali tudi predstavniki islamske skupnosti. To štejemo za velik napredek pri medverskem sodelovanju in za znamenje velikega družbenega soglasja o tem, kaj je družina in zakaj jo je treba ustrezno varovati. Družina tako ni v službi države, temveč ima država dolžnost, da ustvari primerne razmere za družinsko življenje. Zakonodajni posegi države v smeri redefinicije vrednote družine so zato nesprejemljivi. Vaše povezovanje opredeljevanja o vrednoti družine z življenjem duhovnikov in s celibatom je po mojem mnenju neustrezno. Tako, kot se lahko duhovniki opredeljujejo o družini, se lahko tudi zdravniki opredeljujejo do raka ali pa sodniki do kriminala, čeprav tega ne prakticirajo. Prav tako duhovniki izhajajo iz svojih lastnih družin in velika večina neposredno ali posredno dela z družinami. Pri javnem opredeljevanju duhovnikov o družini gre za pravico do svobode izražanja in verske svobode, ki sta ustavno varovani pravici. Ko govorimo o celibatu in zakonski zvezi, je treba poudariti, da sta v katoliški teologiji enakovredni življenjski izbiri, s katerima človek odgovori na božji klic. Zato je govoriti o t. i. višji ali nižji vrednoti celibata in zakonske zveze neustrezno. Glede prepovedi, da duhovniki ne smejo ustanoviti svoje družine, pa je treba poudariti, da takšne »prepovedi« v današnji teologiji ne poznamo. Odločitev za celibat je svobodna in vsak duhovnik lahko kadarkoli zapusti duhovniški stan in ustanovi družino.

Mislite, da vaši verniki podpirajo celibat?

Prepričan sem, da si verniki želijo dobre in zavzete duhovnike, ki jim bodo vedno na voljo. Neporočenost omogoča veliko prednost, saj je duhovnik tako bolj razpoložljiv in bolj dostopen za vernike. Glede tega, ali verniki podpirajo duhovniški celibat ali ne, pa je treba poudariti, da je katoliška cerkev verska skupnost z več kot 1,3 milijarde vernikov. Verjamem, da imamo znotraj tako velike skupnosti zelo različna mnenja o tem, ali je celibat ustrezen način duhovniškega življenja ali ne. V zgodovini se je zaradi različnih razlogov izoblikovala sedanja praksa, ki je Sveti sedež ne namerava spremeniti. Pri tem pa ne smemo pozabiti na katoliške duhovnike, ki so poročeni znotraj grškokatoliške cerkve, in tiste, ki so prestopili iz anglikanske cerkve.

Bi vi sami podprli civilno iniciativo za vrednote otrok in družine, ki bi zbirala podpise za pobudo papežu, naj se celibat odpravi? Bi dali svoj podpis za kaj takšnega?Takšne iniciative ne bi podprl, saj je vprašanje celibata interna zadeva cerkve.

Če menite, da se je cerkev sposobna samoomejiti pri svojih ciljih, kje menite, da je ta meja? Kje se končajo večna vprašanja in kje se po vašem začne politika?

Meje so zelo jasno definirane, v zakoniku cerkvenega prava in z zakonodajo. Cerkev je poklicana, da se opredeljuje do vseh vsebin, ki se dotikajo temeljnih vrednot, kot so človekovo življenje in dostojanstvo, skrb za uboge, družina, skupno dobro, pravičnost, verska svoboda, mir, nenasilje in varovanje narave. Pri tem zavzemanju se cerkev ne more omejiti samo na versko področje. Vera je dosti več kot le obredje in tradicija, je odgovor na temeljna življenjska in družbena vprašanja. Zato je pomembno, da cerkev te vrednote na različne načine predstavi in zagovarja v državi, kjer živijo katoličani. Omenjena javna podpora civilni iniciativi pri zbiranju podpisov je zato sestavni del takšnega življenja vere. Glede meje, kdaj postane takšno delovanje politično, pa je treba poudariti, da to postane takrat, ko se verski predstavniki neposredno ukvarjajo s politiko (npr. kandidirajo) oziroma zasedajo politične položaje v državi.

V nedavnem intervjuju za Družino je nadškof dr. Stres pozval k predčasnim volitvam in vse tiste, ki so proti predčasnim volitvam, označil za politikante. Ni s tem prestopil meje?

Najprej je treba dobesedno navesti stališče nadškofa dr. Antona Stresa. Nadškof Stres je predstavil svoje stališče do predčasnih volitev, saj sedanja vlada ne uživa polne podpore strank in državljanov. Pri tem je poudaril, da »tisti izmed vodilnih politikov, ki v sedanjih razmerah noče predčasnih volitev, zame ni državnik, temveč neodgovoren politikant«. Nadškof torej ni govoril na splošno o ljudeh, temveč o politikih, ki so v službi državljanov in morajo odgovorno skrbeti za državo. Glede tega, ali se lahko nadškof opredeljuje do predčasnih volitev, pa mislim, da ima do tega popolno pravico. Najprej kot državljan te države, nato pa tudi kot predsednik škofovske konference. Cerkvi ne more biti vseeno, kako deluje država. V interesu katoličanov je, da država izpolnjuje svoje naloge in da s svojimi krizami in aferami ne otežuje skupnega razvoja in socialne varnosti ljudi - še zlasti revnih in socialno najbolj ogroženih.

Neki gremij strokovnjakov za mednarodno pravo ima recimo legitimnost izrekati se o pravnih vprašanjih. Od kod članom komisije legitimnost, da presojajo o tako raznolikih temah, od medijev do volilnega sistema? Ali ni to zloraba moralnega poslanstva cerkve?

Komisijo Pravičnost in mir sestavljamo ljudje zelo različnih izobrazbenih profilov. Med nami najdete zdravnike, pravnike, ekonomiste, profesorje, sociologe, filozofe itd. Prav tako prihajamo z različnih koncev države. Vsem članom pa nam je skupno dvoje: da smo katoličani in enakopravni državljani te države. V skladu s katoliškim družbenim naukom cerkve želimo opozoriti na različne težave, s katerimi se v naši družbi spoprijemamo. Prav tako promoviramo vrednote pravičnosti, miru, dostojanstva in socialne varnosti. Pri tem ne iščemo neke državne oziroma medijske legitimnosti. Legitimnost za takšno delovanje nam daje Slovenska škofovska konferenca, ki nas je imenovala, prav tako pa si dajemo legitimnost sami, s svojimi izjavami. Smo ena najstarejših slovenskih organizacij, ki si dejavno prizadevajo za spoštovanje človekovih pravic, socialne varnosti in pravne države. V tej luči smo v zadnjih 25 letih izdali skoraj 90 izjav.

Komisija je v osemdesetih letih s svojimi izjavami pripomogla k demokratičnim spremembam. Po letu 1990 pa ji lahko pogosto pripišemo vmešavanje v politiko. Kakšen je še sploh namen te komisije?

Lahko bi tudi izjave iz osemdesetih let razumeli kot vmešavanje v politiko, vendar danes vidimo, da je bil glas komisije v tistih časih pomemben prispevek k skupnemu dobremu. Temeljno načelo komisije je, da demokracijo sprejema in se v skladu s tem tudi obnaša. V času nekdanje Jugoslavije in enopartijskega sistema so se člani pogumno oglašali ob različnih družbenopolitičnih temah. Prav tako je komisija odigrala izjemno vlogo pri procesu demokratizacije in osamosvojitve. Z nastopom demokracije pa se komisija ni ukinila, temveč je šele takrat svobodno zaživela. V demokraciji so številne pravice in svoboščine sicer zapisane, vendar pogosto ostanejo samo na papirju. Zato komisija tudi s svojimi izjavami spodbuja vse ljudi, da ohranijo pogled na bistvene vrednote in se namesto navideznim stvarem raje posvečajo resničnim težavam.

Večina vaših sporočil ne uporablja neposrednega jezika, je pa kljub temu mogoče razumeti, kakšno je »navodilo«. Se vam ne zdi, da je takšna praksa neodgovorna, dvolična, saj se lahko cerkev za nazaj vedno umakne?

Z našega vidika so stvari drugačne. Ljudje se pogosto obračajo na komisijo in želijo, da se ta »takoj in zdaj« odzove na vsa družbena vprašanja. To seveda vedno ni mogoče. Pri tem je treba poudariti, da je komisija najprej v službi cerkve, saj vodstvu cerkve pomaga pri izoblikovanju njenih (pol)uradnih stališč. Temu primerno pa tudi uporablja načine, kako spoštljivo nagovoriti ljudi znotraj cerkve in zunaj nje.

Se vam zdijo vprašanja, ki sem vam jih postavil, napadalna? Neargumentirana, ideološka?

Vaša vprašanja zame niso napadalna, so pa ideološko obarvana, saj z njimi želite bralcem že vnaprej interpretirati odgovore. Želel bi, da bi vaša revija konstruktivneje spodbujala družbeni diskurz in spoštovanje različnih mnenj. Prepričan sem, da so vaši bralci dovolj kritični, da si oblikujejo svoje mnenje. Kot bralec vaše revije ugotavljam, da vas zanimajo številne stvari, povezane s cerkvijo. Če imate pri tem iskrene in konstruktivne namene, vas v tem podpiram.