7. 7. 2011 | Mladina 27 | Kolumna
V kotlu
Kdo bo postal glasnik naraščajočega nemira?
© Tomaž Lavrič
Tudi k nam se lahko prenesejo nemiri z juga Evrope, ki se polagoma širijo na sever in za katere še ne vemo, kako se bodo končali.
Podobnosti so mnoge. Kriza, slabo delovanje zlasti politične elite in neoliberalni kapitalizem so proizvedli hudo ekonomsko-socialno stisko, ki jo zdaj na celinski ravni blažijo z ostrim zategovanjem pasu in reformami na račun množic. Tu še nismo doživeli grško-špansko-irskih rezov in terapije nam neposredno še ne diktirajo od zunaj. Toda naše ekonomsko-socialne perspektive so kočljive, tudi nam bodo bolj zategovali pas. Tudi pri nas vlada veliko nezaupanje v politiko, izbira med Pahorjem in Janšo pa se zdi vedno več ljudem utesnjujoča in stran vržen volilni glas. Še naprej se krepi nezaupanje v kapitalizem in demokracijo po slovensko. Nalezljivi so tudi upori drugod v EU.
Čas se zdi prelomen: kriza se nadaljuje, oblast je v zadnjih zdihljajih, opozicija zbuja več strahov kot upanja, čakajo nas socialno trši časi kot doslej. Vse to napoveduje, da se bo protestništvo pri nas krepilo. Tudi Slovenija lahko pride na ulice.
Poudarimo: naraščanje nemira, nezadovoljstva in odpora je normalna reakcija na sedanje stanje tako v Evropi kot pri nas. Nastaja pritisk, ne samo neizbežen, ampak tudi koristen; brez njega bo vse ostalo po starem. Spremembe so potrebne, da bo družba postala pravičnejša, hkrati pa bo lahko bolj izrabljala svoje potenciale. Nasprotje pritiska - apatičnost in pasivnost - je najboljši zaveznik capljanja na mestu.
Naše protestništvo se za zdaj kaže kot posamični izbruhi v podjetjih, državljanska nepokorščina, najrazličnejše stavke in grožnje z njimi, shodi pred parlamentom, pismo pisateljev, neji na referendumih itd. Poglavitne značilnosti pritiska so razdrobljenost, neartikuliranost, egoizem posamičnih skupin, ki igrajo igro ničelne vsote (a lahko nekaj dobi le na račun b). Pritisk je vsaj na površju negativen - izraža se predvsem kot odpor proti spremembam. Delna izjema je nekoliko živahnejša intelektualna razprava o tem, kje smo in kam gremo.
Učinki tako rekoč splošnega, a atomiziranega in odbranaškega pritiska so ta čas majhni ali nikakršni. Levica je polno zaposlena z gašenjem požarov in bebavim, samomorilskim medsebojnim spopadanjem, o bistvenih korekturah podedovanega stanja ne razmišlja in slabo zaznava globlje sporočilo družbenega nemira - potrebo po temeljitih popravkih našega kapitalizma, strankarstva in pravnosti. SDS, jedru opozicije, ki je slabša od razpadle koalicije, saj je za državo škodljivo vladala v neprimerno boljših časih, pridejo izbruhi nezadovoljstva prav pri njeni strategiji čim slabše, tem boljše. Za sporočilo evroslovenskega nemira je gluha na obe ušesi; zanima jo zgolj oblast.
Tako se napetost v kotlu veča, ventila, po katerem bi se sprostila, pa ni. Tudi v tem je Slovenija podobna drugim nemirnim državam.
Družbeno vrenje se torej krepi, vendar ni enoznačno. Kažeta se dve osnovni gibanji in s tem dva diametralno nasprotna mogoča razvoja.
Na eni strani pridobivata teren - podobno kot drugod po Evropi - desni populizem in ekstremizem, živeča od aktualnih frustracij, zmede in stiske ter tradicionalne miselnosti, ki se ji je nekoč reklo vse za vero, dom, cesarja. Ta trend krepi nevarnost, da bodo splošno nezadovoljstvo izkoristili avtoritarci. Interesno blizu tem premikom so tudi neoliberalci; na obzorju je ponovitev njihove zveze z avtoritarno desno oblastjo. Ta trend ima torej uveljavljene podpornike in podpihovalce - SDS, NSi, RKC, neote.
Na drugi strani se krepi pritisk za večjo družbeno pravičnost, solidarnost, enakopravnost itd. Te težnje presegajo politično delitev levo-desno, toda njihov tradicionalni nosilec je levica, ki pa je pozabila na svoje nekdanje vrednote. Ljudstvo ji ne verjame, da je na njegovi strani. Zato kriza, ki bi morala biti čas za levico, paradoksno bolj dela za neote.
Veliki prostor protestnega vrenja, ki ima pogojno predvsem levi predznak, tako ostaja prazen, brez etabliranih podpornikov in brez jasne vsebine. Za ta prostor bo tekel spopad. Čeprav je to polje načeloma levo, ga lahko z gesli o Redu, Voditelju, Narodu itd. zasede demagoška SDS s somišljeniki. Politična levica, ki bi ga znala pridobiti zase in bi si to tudi zaslužila, ta čas ne obstaja.
Tretji kandidat je protestništvo (civilna družba), ki pa se mora šele izoblikovati, da bo postalo glasnik tega vrenja in kaj doseglo. Če bo civilna družba ostala razpršena, bo šel pritisk v prazno, politična ponudba bo ostala omejena in status-quojevska, družbena scena pa zmes naraščajoče avtoritarnosti, posamičnih socialnih izbruhov in apatije (varianta madžarske poti).
Zato se jasno kaže potreba, da se protestništvo poveže, se opremi s pozitivnim programom, začne nastopati in delovati. Samo tako lahko postane resen dejavnik na družbenem prizorišču. Če bo sestavljeno iz več skupin, ga mora vezati najmanjši skupni imenovalec. To bi lahko bil program, ki bi, sodobnim razmeram ustrezno, povzemal gesla francoske revolucije (svoboda, enakost, bratstvo).
Protestništvo, ki si hoče pridobiti trajnejši vpliv, gre praviloma skozi več faz. Prva - spontanost in naraščanje množičnosti, druga - povezovanje in iskanje skupnega programa, tretja - pridobivanje realne moči. Slednje se lahko zgodi z nastankom močnega gibanja in njegovim vplivom na strankarsko prizorišče ali z ustanovitvijo nove stranke.
Bliža se, kot rečeno, odločilni čas za zavzetje praznega prostora. Toda tisto vrenje in protestništvo, ki ni bleferski izdelek že obstoječih strank (resetiranci, zbor za republiko itd.), je šele na začetku - v fazi razdrobljene spontanosti. Zdaj se šele nabirajo vprašanja kot: Kako se formirati? Kako se povezati? Do kod seči z zahtevami?
Kako bodo tekli dogodki, ni mogoče napovedati. Ljudje, pametni, dobronamerni in na tveganje pripravljeni, ki bi protestništvo povezali in vodili, se še iščejo. Vendar se zdi, da proces že teče - ženejo ga razmere. Mogoči so hitri preskoki ali počasnejša pot. Dogajanje bodo morda pospešile šele volitve, ko bo politična levica doživela poraz, se razkrojila in se znašla pred ponovno transformacijo. Trajno uspešno in koristno pa je lahko samo gibanje oziroma stranka, ki se bo tudi kadrovsko bistveno razlikovala od sedanje levice.
Položaj je zelo odprt. Mogoča je, kot rečeno, avtoritarna pot, mogoč je vznik številnih zamaskiranih in čudaških gibanj in strančic. Mogoča je celo strahovito dvorezna pot nasilja - zlasti če se bo kriza znova poglobila in če ne bo dovolj zgodaj nastala močna »tretja sila«, ki bi kanalizirala napetosti. Slovenci nimamo mediteranske tradicije socialne nepokorščine, zdimo se potrpežljivi, razdrobljeni, nepripravljeni tvegati. Vendar dokazano (glej partizanstvo, osamosvojitev) nismo ovce, ampak sposobni za oster odpor, če je cilj jasen in povezujoč. Tak cilj se vedno jasneje kaže tudi zdaj - pravičnejša družba.
Za politiko je dobro, če jo je malo strah, brez tega se ne premakne. Sicer pa si lahko v času kljukcev na oblasti in v opoziciji pridobi zaupanje in začne na novo le politika, ki je ta hip še ni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.