Arnoš Lustig: Molitev za Katarino Horovitz

+ + + +

Židovski pisatelj, ki je bil sam vojni taboriščnik, je napisal roman v redkem žanru, v katerem kriminalko postavi v koncentracijsko taborišče.

Danes pri že vsaj malo šolanemu človeku pojem Erazem Rotterdamski takoj sproži pogojni refleks - Hvalnica norosti. Toda, kako v aktualnosti brati eno najmogočnejših del v zadnjih petsto letih?

O njeni moči govori že dejstvo, da jo je papež sredi 16. st. postavil na Index librorum prohabitorum, na prvi seznam del, ki jih je bilo prepovedano tiskati. Pavel IV. bi se zdaj ironično nasmehnil: pet stoletij kasneje je v času popolne svobode Hvalnica Norosti med bralci praktično izbrisana. Težava pri branju je namreč kontekst antičnih avtorjev in stanje duha v Evropi na začetku 16. stoletja, ki je bralcu v večini slabo poznan. Ker je Erazem pisal polemiko, bralcu umanjka tudi razumevanje, v koga in zakaj sploh letijo piščeve osti. A tudi polemika v resnici ni v formi polemičnosti, kot jo poznamo v sodobnosti, temveč v obliki satire. Govorec je personificirana Norost, bistroumna invencija, ki je Rotterdamskemu omogočila, da je l. 1508 lahko izdal radikalno zajedljivo kritiko družbe. Pisec je ironiziral celotno nomenklaturo: od papeža, kraljev, univerzitetnih mandarinov, teologov, škofov, slovničarjev, pesnikov, menihov, dvorjanov, filologov pa vse do gledališčnikov in retorikov. Vse te »odlikuje« modrost, ki jih je pripeljala na položaje, ki jim dajejo bogastvo in moč, da izrekajo sodbe o vsem in se držijo domišljavo. Zato Erazem spregovori z Norostjo, ki je dana vsakomur in jo postavi kot najvišjo vrednoto. Najde jo v prodornem razmišljanju, ki presega šablone, v prostodušni norosti, ali pa v satiri, ko dlakocepske teološke razprave tipa - v katerem trenutku je Kristus dozorel v materinem telesu - preusmeri v parodično vprašanje, ali Bog zmore iz vlačuge narediti devico?

Čeravno v formi satire je avtor neizprosen do početij vladarjev, ki tako spominjajo na moderni čas, da je Hvalnica Norosti pravzaprav kar sodobno delo.