V imenu ljudstva

Če bi rekli, da je ameriški TV kanal FoxNews, ki je v lasti medijskega tajkuna Ruperta Murdocha, spočel iraško vojno, se vam ne bi posušila roka. FoxNews je dal znak za napad: s svojimi pretiravanji, strašenji, sejanjem strahu, paranoje in bunkerske mentalitete, prikrojevanji faktov, fabrikacijami, dezinformacijami, fikcijami, konspirologijo, pranjem možganov, militantnimi propagandnimi spini in bombastičnim agitiranjem je namreč ustvaril vtis, da je vojna nujna in neizbežna. Bush je le voljno sodeloval. Izpolnil je voljo TV kanala, ki trdi, da izpolnjuje ljudsko voljo. Iraška vojna je bila srhljivo, absurdno, groteskno nadaljevanje FoxNewsovega medijskega trušča. Mrtvih - »kolateralne škode« tega Murdochovega medijskega trušča - je toliko, da jih bodo težko kdaj prešteli.

Ker Murdoch, čigar medijski imperij je večji od treh največjih nemških medijskih konglomeratov skupaj (Bertelsmann, Springer, ProSiebenSat.1), za sabo stalno pušča trupla, ne bi smelo nikogar čuditi, da se je te dni kot pokošen zgrudil tudi Sean Hoare, nekdanji reporter Murdochovega tabloida News of the World, ki je razkril, da je Andy Coulson, nekdanji urednik tega tabloida in do začetka letošnjega leta glavni komunikator britanskega premjeja Davida Camerona, zelo dobro vedel za telefonska prisluškovanja različnim slavnim, vplivnim in drugim aktualnim osebam, ki so jih skrivaj in ilegalno izvajali reporterji tabloidov Sun, News of the World in Sunday Times. Vsekakor, Sean Hoare je Murdocha in njegov medijski imperij (News Corp), ki se zdaj počasi kruši in ruši in tali (Murdoch je tabloid News of the World, ki je imel skoraj tri milijone bralcev, ukinil, nekatere njegove aparatčike, urednike in reporterje so aretirali in priprli, tudi Andyja Coulsona, direktor Scotland Yarda je odstopil, preiskave se širijo, afera leze v britanski politični vrh, preiskovalno komisijo najavlja tudi ameriški kongres, Murdochu v Ameriki grozi odvzem licence za TV oddajanje itd.), zelo, zelo, zelo obremenil, zdaj pa je omahnil mrtev - in v okoliščinah njegove smrti ni bilo nič sumljivega, je sporočila policija. Le kako bi lahko v sumljivih okoliščinah umrl skesanec, ki je ovadil in razkrinkal ilegalne metode Murdochovega medijskega imperija? Le kako bi lahko v sumljivih okoliščinah umrla ključna priča?

Murdochovi tabloidi so redno in sistematično podkupovali britansko policijo, da jim je lifrala tajne informacije o ljudeh, živih in mrtvih, nedolžnih in kompromitiranih, na katere so pohlepno, mrhovinarsko, huligansko prežali.

A po drugi strani, še celo Murdoch si je verjetno rekel: A smo podkupili policijo, da je rekla, da Hoare ni umrl v sumljivih okoliščinah? Kajti ne pozabite: Murdochovi tabloidi so redno in sistematično podkupovali britansko policijo, da jim je lifrala tajne informacije o ljudeh, živih in mrtvih, nedolžnih in kompromitiranih, na katere so pohlepno, mrhovinarsko, huligansko prežali. Če je bilo treba, jim je policija asistirala tudi pri vdorih v voice mail - pri vdorih v zasebnost princa Williama, žrtev terorističnih napadov, družinskih članov britanskih padlih vojakov, britanskega premjeja Browna, ugrabljene in umorjene 13-letne deklice ipd. Telefonski hacking je bil pri Murdochovih tabloidih endemičen, kot je razkril Hoare. Še več, če Murdochovi reporterji niso mogli ugotoviti, kje se nahaja kaka oseba, ki jih je zanimala, jim je lokacijo - na osnovi signala, ki ga oddajajo mobilni telefoni - izsledila in javila kar policija. Skrivaj. Ilegalno. V zameno za solidno podkupnino.

Da je Murdochov medijski imperij poročen z desnico (FoxNews je recimo histerično trobilo republikanske stranke, krščanske desnice in populističnega gibanja Tea Party), smo vedeli - zdaj smo izvedeli, da je poročen tudi s policijo. Nič posebnega: Murdoch je ustvaril medijski imperij, s katerim je lahko napadal, rušil, uničeval življenja, sprožal vojne, podkupoval, izsiljeval in zapovedoval. Njegovi tabloidi, povsem očitne propagandne mašine desnice, velikega kapitala in prostega trga, stalno oznanjajo, da so neodvisni in nevtralni, heh, kot nevidna roka trga, da so torej čisti in popolni mainstream, izpolnitev ljudske volje in nacionalnega interesa. FoxNews stalno poudarja, da je pošten in uravnotežen. Fair & balanced. In brez strahu! Murdochov medijski imperij je poskrbel, da ekstremna stališča desnice zvenijo kot nekaj povsem naravnega in sprejemljivega - in da še tako benigna stališča levice zvenijo kot nekaj skrajnega, ekstremnega, nesprejemljivega, komunističnega, celo terorističnega. Murdochovi mediji, vključno s strašno profitabilnim kanalom FoxNews, povsod vidijo »rdeče«.

Murdoch, ki je živel od medijskih škandalov, je zdaj sam postal medijski škandal. Če naj potegnem vzporednico s finančno krizo: Murdochov medijski imperij je bil špekulativni balon, ki je počil - in Murdoch zdaj ne rešuje svojih zaposlenih, ampak samega sebe. To, da je tako naglo ukinil tabloid News of the World, ki je imel skoraj 3 milijone bralcev, da je tako hitro pristal na pričanje pred britansko parlamentarno komisijo, da je tako hitro objavil oglas, v katerem se je opravičil vsem žrtvam telefonskih prisluškovanj, da je tako hitro odstopil od nakupa večinskega deleža v britanski TV družbi BSkyB in da je svojim medijem »ukazal«, da naj poročajo o aferi, v katero je vpleten, pove vse o tem, kako hud »kreditni krč« doživlja. Rekel bom le to: če bi zdajle kdo pozval k aretaciji Ruperta Murdocha, se mu ne bi posušila roka. Murdoch, čigar premoženje je ocenjeno na 7,6 milijarde dolarjev, pravi, da ni vedel za telefonsko prisluškovanje svojih tabloidov. Tako kot Bush ni vedel za torturo v Abu Grajbu. Toda Murdochov medijski imperij ni padel z neba.

Nadnaravno veliki, pompozni, senzacionalistični, “boksarski” naslovi niso le sami sebi namen ali pa prodajni trik, ampak so del strategije, s katero nič hudega slutečim bralcem vcepljajo mračne predsodke, fiksne ideje in šablone.

Ti priskrbi ilustracije, jaz bom priskrbel vojno!

Leta 1898 se je razplamtela ameriško-španska vojna, ki jo je po mnenju mnogih spočel medijski magnat William Randolph Hearst - z lažmi, dezinformacijami, pretiravanji, fabrikacijami, fikcijami, ponarejenimi dokumenti, lažnimi fotografijami, šikaniranji, hujskanjem, senzacionalističnimi uvodniki in zgodbami o pokolih, ki jih ni bilo. Podžigal in soustvarjal je povsem nesmiselno, absurdno vojno, da bi svojim časopisom dvignil naklado. Ko mu je znameniti ilustrator Frederick Remington leta 1897 s Kube poslal telegram, da bi rad domov, ker ni nikjer nobenih znakov vojne, mu je odpisal: »Ti priskrbi ilustracije, jaz bom priskrbel vojno!«

Kuba je bila tedaj še pod špansko kontrolo, toda Kubanci so se Špancem vse bolj upirali, tako da je tekla kri. Vse tja od leta 1895 se je rolala revolucija, ljudska podpora upornikom in boju za neodvisnost se je večala, španska vojska je začela cele vasi seliti v neke sorte koncentracijska taborišča in obenem ustanavljati z bodečo žico ograjene »demilitarizirane cone«. Američani, ki so imeli na Kubi ogromno nepremičnin in poslov (sladkor, tobak), so oznanili, da je treba zaščititi nacionalne interese, osvoboditi Kubo, Španiji pa napovedati vojno. Z eno besedo, Centralno Ameriko, vključno s Karibi, je bilo treba očistiti in zagotoviti izgradnjo panamskega kanala, te ameriške poti v svet. Potrebovali so le še povod. In ga tudi dobili.

15. februarja 1898 je v havanskem pristanišču razneslo ameriško ladjo U.S.S. Maine, ki je potem potonila in pokopala okrog 260 ameriških mornarjev. Kaj se je zgodilo, ni bilo jasno. Uradno niso namreč nikogar obtožili. Niti tedaj. Niti kasneje. Nikoli. Preiskava je ostala v popolni temi, toda Hearst je nagonsko vedel, kdo je kriv: Španci! Našo ladjo so potopili strahopetni Španci! In da bi bila mera polna, je Hearstov New York Journal objavil celo fotografije: Španci so na Maine pripeli podvodno mino in jo potem z obale detonirali! Kar je bila seveda čista fikcija, čista fabrikacija, toda Hearst je vztrajal. Njegovi časopisi so bili polni pikantnih in pogosto izmišljenih zgodb o španski brutalnosti, o španski represiji, o španski torturi, o španskih vojnih zločinih, o španskih taboriščih smrti, o španskem kanibalizmu. U.S.S. Maine je treba maščevati! Remember the Maine! Hearst, pop patriot in pop šovinist, je hotel celo prevzeti komando mornarice, toda mornarica ga je zavrnila.

Hotel je v akcijo. Hotel se je boriti. In se tudi je: s svojo jahto je na Kubo fural novinarje, fotografe in snemalce, zajel 29 Špancev, ki so morali peti štikel Three Cheers for George Washington, nekega svojega reporterja pa je poslal k španskemu kralju z mirovnimi pogoji. Zabrisal je razliko med faktom in mitom, med zgodovino in entertainmentom. Bil je bombastičen, maničen, teatraličen - showman. Svoje časopise je prelevil v show - in Journal je prodal milijon izvodov na dan! Zrušiti je hotel Španijo. In postati gospodar javnega mnenja. Magari s fikcijami, lažmi, fabrikacijami, prirejanji faktov. Fakte, ki so bili njegovi resnici v napoto, je ignoriral in preskočil.

Hearst, ki se je imel za ultimativnega Američana, je zahteval vojno - in jo ustvaril. Le redki so protestirali in zahtevali, da naj se vojna konča, recimo Mark Twain, ki je opozarjal na protislovje med ameriško zunanjo politiko in njenimi brutalnimi konsekvencami. Ne da je to kaj pomagalo. Ne da je to kaj spremenilo. Hearst je v tem slogu nadaljeval tudi kasneje, ko je Američane ščuval proti Japoncem, Filipincem in Rusom. Vedel je pač, da so vojne in napetosti - tudi rasne napetosti - dobre za ratinge. Šovinizem je tako postal zaščitni znak in selling point njegovih časopisov. In da bi bilo vse še bolj pod kontrolo, Hearst tudi etničnih manjšin ni več prenašal, še zlasti ne Mehičanov: Hearstovi časopisi so jih vedno prikazovali kot degenerirane in brutalne lenuhe, ki poštenim Američanom kradejo službe. Mehičani ogrožajo ameriško nacionalno varnost! Kriv je bil kakopak revolucionar Pancho Villa, ki je Hearstu v Mehiki zaplenil skoraj milijon akrov zemlje. To, da je Hearst pozival k vojni, je bila čista zloraba medijev. Še več, šlo je za konflikt interesov, kot so poudarjali nekateri senatorji: svojo privatno vojno je prelevil v nacionalni interes.

Hearstovi časopisi so v uvodnikih dvakrat poudarjali, da je treba ameriškega predsednika Williama McKinleyja, “najbolj prezirano in najbolj osovraženo bitje v tej hemisferi”, ubiti. Nekaj mesecev kasneje je McKinley res padel pod streli atentatorja.

Hearstovi časopisi so leta 1901 v uvodnikih dvakrat poudarjali, da je treba ameriškega predsednika Williama McKinleyja, »najbolj prezirano in najbolj osovraženo bitje v tej hemisferi«, ubiti, češ da so politični atentati včasih upravičeni. Nekaj mesecev kasneje je McKinley res padel pod streli atentatorja. Ne da je bil Hearst v atentat vpleten neposredno, toda v očeh tedanje javnosti ni bilo nobenega dvoma, da je bil posredno kriv. Ljudje so na množičnih shodih sežigali njegovo lutko, mu grozili s smrtjo, v mnogih knjižnicah in podobnih javnih ustanovah so odjavili vse Hearstove časopise. Ljudje so bili razkačeni. Tako kot tedaj, ko so Hearstovi časopisi med I. svetovno vojno dolgo podpirali in zagovarjali Nemčijo. Hearst je spet gorel. No, tudi kasneje je podpiral Nemčijo - nacistično Nemčijo. Obiskal je celo Hitlerja. A-Dolph in Ran-Dolph: popolna romanca. Po vrnitvi ga ni mogel prehvaliti. Malce kasneje je podprl tudi španske fašiste.

Leta 1903 se je resda prebil v kongres, odslužil dva mandata, toda v kongres se ni prikazal. Iz dveh razlogov: prvič, ker se mu je zdelo sedenje v kongresu dolgočasno, in drugič, ker je bil prepričan, da se politika odloča drugje. Šel je pač za močjo. Kot vedno. Počutil se je kot cesar, kot kak rimski imperator. Toda kandidature za newyorškega župana in newyorškega guvernerja so mu spodletele. Hotel je nominacijo za demokratskega predsedniškega kandidata. Ni je dobil. Niti približno. Ustanovil je stranko, a se ni prebil. Amerika še ni bila pripravljena na to, da bi jo vodil medijski magnat, ki je pod svoje okrilje spravil časopise in revije a la San Francisco Examiner, New York Morning Journal, Chicago Examiner, Boston American, Cosmopolitan in Harper's Bazaar. Na vrhuncu je imel 28 časopisov, 18 revij, kopico radijskih postaj in filmsko družbo. Časopise je ustanavljal in kupoval na strateških točkah (Chicago, Los Angeles, Boston, Atlanta ipd.), da bi lažje lobiral zase in da bi javno mnenje lažje pretvarjal v volilne glasove. V časopise je vpeljal velike, mastne naslove, ki so se raztezali čez celo stran, običajno kakopak čez celo naslovnico, vpeljal je orjaške fotke in ilustracije, začel je pompozno vdirati v zasebnost javnih, slavnih oseb, bralce je zasuval s škandali, tragedijami, nesrečami, katastrofami, umori ter trdil, da to počne v imenu ljudstva. Najemal je ženske, da so se na ulicah onezaveščale, njegovi reporterji pa so skakali s trajektov v morje in reševali potnike, toda rešili so jih le toliko, kolikor jih je šlo na fotografijo - ostale so pustili, da so utonili.

Naklepni umor demokracije

Hearst, močan in vpliven, ajatola javnega mnenja in sovražnik kakršnegakoli liberalizma, je nenehno hlinil »ljudskega človeka«, ki je na strani malih, preprostih ljudi ... ki ščiti pravice in interese malih ljudi ... ki dela za male ljudi. Mnogi so mu nasedli. Mnogi so ga sprejeli kot svojega šampiona, nekateri celo kot svojega odrešenika. Kar je bilo groteskno. Hearst namreč ni bil niti Zorro niti Robin Hood, še najmanj pa zaščitnik malih ljudi. Ravno obratno: preziral je tako male ljudi kot sindikate in delavsko gibanje. V očeh levice je veljal za »sovražnika ljudi«, »državnega sovražnika št. 1«, »znanilca ameriškega hitlerizma«, »največjega ameriškega šovinista« in »glavnega eksponenta ameriškega fašizma«. Kadar so delavci stavkali in zahtevali višje plače, je Hearstova propagandna mašina takoj oznanila, da se pripravlja komunistična revolucija in da so sindikalisti v resnici le komunisti, le »agenti Moskve«, le »zvodniki moskovske mafije«. Hearst, ki je hotel Ameriko osvoboditi rdeče barve, je miniral delavsko gibanje in male ljudi, univerzitetne profesorje razglašal za komuniste, si izmišljal čudne, srhljive stavke, ki naj bi jih izrekel Lenin. Novinarje, ki so se včlanili v sindikat, je odpustil, vrata na straniščih pa je dal odstraniti, da so se novinarji takoj po opravljeni potrebi vrnili za svoje tipkalne stroje. O filmih, v katerih je igrala Marion Davies, njegova ljubica, so morali pisati izključno v superlativih. »Mojstrovina!« »Čudovito!« »Lepotica!« »Marion dosegla nove višine!« »Kolosalno!« Vsak njen film pa so morali razglasiti za »največji film leta« ali pa kar za »največji film vseh časov«.

Mnogi so začeli pozivati k bojkotu Hearstovih časopisov, revij in radijskih postaj, v obtok so prišle nalepke z napisom »I Don't Read Hearst«, Bernard J. Reis in Paul Kern, aktivista civilne družbe, pa sta se leta 1936 celo potopila v knjigovodske številke njegovega imperija in našla hude napake, sumljive izgube in čudne odvode financ. Država sicer ni ukrepala, toda Hearst je naslednje leto izvedel konsolidacijo oz. »restrukturacijo« imperija, kar je pomenilo dvoje: da je nekatere časopise preprosto zaprl in da je veliko ljudi letelo na cesto. Bil je pač diktator, ki je svojim urednikom in novinarjem dajal direktive: en dan je zahteval frontalni napad na podgane, naslednji dan kampanjo proti dilerjem, tretji dan pa ofenzivo proti profesorjem. Če to ni pomagalo, je napovedal vojno.

Toda Hearsta, pronacista in protikomunista, so ostro kritizirali in napadali tudi politiki. Newyorški guverner Alfred Emanuel Smith je leta 1929 rekel, da Hearst »namerno širi laži«, da ni še nihče nikoli tako »zlorabljal moči medijev« in da se je treba »te kuge, ki hodi v mraku, znebiti«. Senator Minton je opozoril, da Hearst - »bogati, nesramni, arogantni buldog, ki javne uslužbence razglaša za izdajalce domovine« - prostituira medije, da predstavlja »največjo nevarnost za svobodo tiska«, da ogroža ustavo in da je diktator, ki je med »izgradnjo svojega bavarskega gradu v Kaliforniji svojim delavcem trikrat znižal plačo in se pri tem skliceval na ustavo«. Xanadu, njegov kalifornijski grad, je bil osmo čudo. Ali kot je rekel George Bernard Shaw: »To je palača, kakršno bi si zgradil Bog, če bi imel toliko denarja.«

»Človeka lahko uničiš s časopisi, s filmi pa ne,« je rekel Hearst, ko so ga vprašali, zakaj filmom ni posvetil toliko energije kot časopisom. Napadali so ga protestantski duhovniki in nekateri časopisi, tiskovna agencija Associated Press ga je obtožila podkupovanja in kraje novic, sindikat umetnikov in pisateljev je ustanovil Ligo za boj proti rumenemu tisku, na hipodromu v New Yorku pa je več kot 6.000 ljudi prisostvovalo lažnemu »sojenju« Williamu Randolphu Hearstu, ki so ga »obtožili«, da izkrivlja novice, da svoje časopise zlorablja za razbijanje delavskih stavk, da podpira fašizem, tako v Evropi kot Ameriki, da s svojim šovinizmom poraja vojne in da ogroža državljanske svoboščine. Obtožnico je prebral Hjalmar Peterson, guverner Minnesote, ki je sklenil: »Williamu Randolphu Hearstu nocoj sodi porota javnega mnenja. Obtožen je, da je skušal naklepno uničiti demokracijo.« Sodba: Hearst je kriv - izdal je Ameriko!

Pod krinko

Günter Wallraff je v sedemdesetih letih veljal za pojem raziskovalnega novinarja, specifično - za raziskovalnega novinarja posebne vrste, za raziskovalnega novinarja tretje vrste. Vedno je delal pod krinko: zakamufliral se je, se maskiral, spremenil identiteto, ponaredil osebne dokumente in se infiltriral v kako ugledno ustanovo, organizacijo ali podjetje, da bi od znotraj videl in kakopak popisal, kako deluje, da bi torej razkrinkal njeno naličje, njeno prikrito, mračno, strašno, grozljivo stran. Že sredi šestdesetih se je infiltriral v tovarno avtomobilov, ladjedelnico, jeklarno, tovarno cevi - v tovarne, ki so utelešale nemški »gospodarski čudež«. Hitro je ugotovil, da ta »čudež« v resnici poganja brutalno, brezdušno, brezobzirno izkoriščanje in zlorabljanje napol brezpravne delovne sile. Ker so v komunističnih deželah - tudi v Vzhodni Nemčiji, alias Nemški demokratični republiki, in Jugoslaviji - z velikim veseljem ponatiskovali njegove reportaže (hej, zvenel je kot Karl Marx), so ga razglašali za »komunista«, kmalu zatem, ko je Nemčijo prežel strah pred terorizmom (Baader-Meinhof), pa so ga začeli razglašati za »terorista«, kar ni bilo nič posebnega: za »terorista« so tedaj razglašali vsakogar, ki je svaril pred perverzijami in orgijami velikega kapitala. Pisal je jasno in razločno, elegantno in direktno - za nesporazume ni puščal niti milimetra.

In ni se več ustavil. Infiltriral se je v umobolnico (hlinil je alkoholika), v dom za brezdomce (hlinil je brezdomca), v mestece, ki je pred in med II. svetovno vojno slovelo po divjem antisemitizmu (hlinil je Juda), v samostan (hlinil je služabnika), v mogočno zavarovalnico Gerling (hlinil je vratarja in kurirja). Hlinil je celo nacista, ki išče službo. In hlinil je obsceno bogatega desničarja, ki hoče na Portugalskem financirati vojaški udar in zrušitev demokratično izvoljene vlade - portugalski general Spinola, ki mu je nasedel, mu je razkril vse tajne načrte za puč. In seveda - hlinil je bogatega industrialca, dobrega kristjana, ki pride k spovedi. Žre ga huda moralna dilema: ne ve, ali naj ameriški vojski proda napalm, saj ve, da bodo Američani z njim bombardirali Vietnam, pri čemer bo umrlo na tisoče in tisoče civilistov. Je to moralno? Je to greh? Duhovnik, ki mu nudi »duhovno oskrbo«, ga posluša in potem ugotovi, da to ni greh, ker bodo z njegovim napalmom bombardirali in cvrli »rdeče«, komuniste.

Wallraff je postal strah in trepet kapitala in desnice: nadenj so pošiljali preiskovalce in sodišča, policijo in novinarska združenja, češ da je to, kar počne, pravno in moralno nesprejemljivo - da se lažno predstavlja, da ponareja dokumente, da vdira v zasebnost ipd. Problem je bil le v tem, da je bila druga stran moralno in pravno vedno precej bolj nesprejemljiva. V primerjavi z napalmom, ki je »moralen«, ker pobija »rdeče«, zavarovalnico, ki nateguje zavarovance, in »gospodarskim čudežem«, ki brutalno sesa delovno silo, je lažno predstavljanje zbledelo. Wallraff je včasih plačal kako manjšo globo, toda krinke je še naprej menjal hitreje kot drugi oblačila, pa četudi je sloviti nemški pisatelj Heinrich Böll, ki je Bild raztrgal v Izgubljeni časti Katharine Blum in ki je rekel, da to, kar počne Bild, »ni več le kriptofašistično ali fašistoidno, ampak goli fašizem«, opozarjal, da Wallraff svoje metode kmalu ne bo več mogel uporabljati, ker postaja preveč znan in prepoznaven. Videl je le en izhod: »Ustvarite pet, šest, ustvarite ducat Wallraffov!« S čimer je kakopak le parafraziral Cheja, ki je skušal revolucijo s Kube razširiti v druge latinoameriške in tretjesvetovne države, rekoč: »Treba je ustvariti en, dva, tri in več Vietnamov!«

Operacija Bild

In Wallraff je potem storil natanko to: Bild, tedaj nemški časopis z najvišjo naklado (4,5 milijona izvodov, 17 milijonov bralcev), pojem sodobnega tabloida, je spremenil v Vietnam. Točno, Bild, del vsemogočnega, populističnega, konservativnega, desničarskega Springerjevega medijskega imperija, kopije Hearstovega medijskega imperija, je bil Vietnam - Wallraff je bil napalm. Leta 1976 se je za štiri mesece infiltriral v hanoversko redakcijo Bilda: maskiral se je, spremenil identiteto in postal »Hans Esser«. Rekel je, da je študiral psihologijo, da je pisal reklame in da je prostovoljno služil v vojski, in sicer pri oddelku za psihološko vojno. Idealna kombinacija! Takoj so ga sprejeli. In tako je štiri mesece preživel kot reporter Bilda, orožja za dezinformiranje množic, orodja desničarske psihološke vojne.

Notranje funkcioniranje in perverzno naličje Bilda - in posredno medijskega imperija, ki ga je do leta 1985 vodil Axel Caesar Springer - je potem popisal v knjigi Operacija »Bild«, ki je postala orjaški bestseller. Že v uvodu je poudaril, da Bild za nasilje, ki ga zganja, ne potrebuje molotovk in mitraljezov, da so žrtve njegovega mentalnega nasilja »misli, čustva in dostojanstvo ljudi« in da nemški kazenski zakonik, sicer dopolnjen z novimi protiterorističnimi zakoni, ne zajema niti ne sankcionira nasilja in terorja, ki ga zganja Bild, največja pralnica možganov in tovarna fikcij. Fikcij? Revni starček izdeluje najlepše violine na svetu, je pisalo v Bildu: problem je bil le v tem, da izdelovalec violin ni bil niti star niti reven. Tipično. Fakte je treba prilagoditi velikemu naslovu, ki je obstajal, še preden je reporter krenil na teren. Ali pa: Ernst Albrecht, predsednik spodnjesaške vlade, je sovražil nogomet, toda bralci Bilda so ljubitelji nogometa, zato so mu na nogo fotomontirali nogometno žogo: Ne le da predsednik ljubi nogomet, ampak ga tudi igra! Tak je kot vi! Ljudski človek! Na isti barki ste! To, da je lovec, so prikrili - bralci Bilda so pač ljubitelji malih živali. So ga pa prelevili v pastirja - ganljivega ljubitelja ovac.

Wallraff je prepričljivo razkril, da si Bild fakte, osebe, pričevanja in zgodbe preprosto izmišlja, da citate sistematično prireja in prikrojuje ali pa jih fabricira, da ponareja novice in da bistvene novice prikriva. Recimo: urednik, ki je nekje slišal, da je nemške turiste na Mallorci pričakalo slabo vreme, je sklenil, da o tem objavi članek z naslovom Kaos, dež, toča, zato je reporterja poslal na letališče, na katerem so pristajali »kisli«, »razočarani«, »prevarani« nemški turisti. Toda kot se je hitro izkazalo, niso bili niti kisli niti razočarani niti prevarani: drug za drugim so pripovedovali, kako lepo in toplo je bilo vreme, kako fajn so se imeli. Sonce, modro nebo, nora zabava! Naslednje letalo - ista zgodba. Veseli, porjaveli turisti. Škoda, da je že konec! Naslednje letalo - spet ista zgodba. Kaj zdaj? Nič, toliko slabše za fakte. So si pač zgodbo izmislili: Jezni in razočarani - turisti, ki so se vrnili s hladnega. Izmislili so si citate - izmislili so si turiste - in izmislili so si »starko, ki je varčevala dve leti in potem dobila en sam dež«.

Ne, pardon, oseb si niti niso izmislili - objavili so celo njihove fotografije. Prilepili so jim le lažne izjave. »Še dobro, da sem vzela zimska oblačila!« »Bilo je tako hladno, da sem treniral maraton!« So protestirali? Ne. Ljudje bolj verjamejo Bildu kot pa sebi - če je sijalo sonce, Bild pa pravi, da je padal dež, potem je padal dež. Bild, patriotski reakcionar, zakamuflirani bilten krščanske desnice (CDU, CSU), ki povsod vidi komuniste, marksiste, teroriste, levo mafijo, socialne manjšine in parazitske imigrante, je tako dober pralec možganov, da bralci vedno najprej podvomijo vase, v svojo percepcijo. Prej verjamejo, da so videli nekaj, česar ni bilo, kot pa da Bild laže. Bild je pač adiktiven - četudi veš, da laže, mu pritrdiš. Zato ne čudi, da so Bildovi zgodbi pritrdili tudi meteorologi: »Meteorologi potrjujejo - na Mallorci ni bilo tako hladno že 30 let.« Raje prikimajo, raje pritrdijo, kot pa da bi si nakopali srd Bilda.

Wallraff je pač razkril, da z Bildom vsi - veliki in mali politiki, veliki in mali podjetniki, veliki in mali ljudje - voljno sodelujejo, da se ga vsi bojijo, da se mu vsi klanjajo, da mu vsi pritrjujejo, pa četudi vedo, da laže, prireja in ponareja. Da Bild policistom plačuje za tajne informacije. Da so številni članki le prikrite reklame, bodisi za podjetja, modne hiše ali pa politike in njihove otroke (in njihovo poezijo). Da iščejo le superlative, abnormalnosti, kuriozitete, ki so le obstranski del zgodbe, a jih potem napihnejo v zgodbo, v stvar samo. Da male ljudi, ki jih sicer uradno slavijo in ščitijo, dejansko prezirajo, opazijo pa jih le, če storijo kaj norega, absurdnega, abnormalnega, frikovskega - ali pa če se jim kaj takega zgodi. Recimo: če koga ubije strela. Ali pa: če komu v rokah eksplodira steklenica piva. Ali pa: če kdo postavi najlepšega vrtnega palčka. Ali pa: če koga ugrabijo zunajzemeljska bitja. To Bild prikazuje kot »prave probleme«, »prave ljudi«, »prave človeške usode«, pa četudi je vsaka podobnost z živimi, resničnimi ljudmi vedno zgolj naključna. Tragedije se dogajajo malim živalim, ne pa malim ljudem. Mali ljudje so le material, »primitivosi«, »moderni analfabeti«.

Nadnaravno veliki, pompozni, senzacionalistični, »boksarski« naslovi niso le sami sebi namen ali pa prodajni trik, ampak so del strategije, s katero nič hudega slutečim bralcem vcepljajo mračne predsodke, fiksne ideje in šablone. V Bildovih zgodbah ni protislovij, le kontrasti - protislovje navaja k razmišljanju, kar seveda ni dobro, medtem ko kontrasti ustvarjajo razpoloženje, kar je dobro. Sindikati ne obstajajo, delodajalci imajo vedno prav, delovnih sporov ni, trg je prost, pravičen in moralen, države ni treba klicati na pomoč, izkoriščanja in brezčutnega bogatenja na rovaš ustrahovane delovne sile ni. In če se komu kaj zgodi, recimo pri delu, tega Bild ne pripiše slabim delovnim pogojem ali slabi varnosti pri delu, ampak usodi ali smoli. »Usoda se je poigrala z njim!« »Imel je smolo!« Delavci so za nesreče pri delu vedno krivi sami: alkohol! A po drugi strani, ljudje ne rabijo sindikatov niti države - njihove pravice brani Bild. Tu ni odprtih vprašanj. Tu ni nerešljivih problemov. Tu ni protislovij. Bild je slikar družbe, v kateri so vsa družbena in razredna protislovja odpravljena - družbe, ki je zglajhšaltana po Bildovem kalupu. Za Bild je »pravi biser« ženska, ki kot služkinja 65 let tezgari pri istem tovarnarju.

Duh tretjega rajha

Springerjev koncern je izdelal tudi interno analizo Bilda in njenih bralcev, ki je pokazala, kako se vidi Bild: kot poročevalca in sodnika, kot instanco, ki bralcu jamči, da je vse v redu in da bo vse v redu - če ne bo šlo drugače, bo Bild poskrbel, da se bo vse uredilo. Bild bo pomagal! Bild bo ukrepal! Kogar Bild hvali ali reklamira, mu posel cveti! Bild nastopa kot zaščitnik ljudi - kot ta, ki zadeve uredi. Kot ta, ki ustvarja urejen, jasen, pregleden in vsem razumljiv svet. Kot starševska avtoriteta. Kot kombinacija strogega očeta in razumevajoče matere. Kot super ego. Kot trda roka. Kot avtokrat. Kot mali Hitler. Kot duh tretjega rajha. Bild, je pisalo v interni analizi, s svojo agresivnostjo, strogostjo, odločnostjo, brutalnostjo, avtoritarnostjo bralcu omogoča, da se identificira s tem »premočnim napadalcem« in da v njem, pač v Bildu, »podoživi« uresničitev vsega tistega, česar sam ne bo nikoli doživel niti dosegel.

Bild bralca paralizira: preprečuje mu, da bi začel kaj novega, da bi storil kaj pametnega, da bi se premaknil, da bi kaj spremenil, obenem pa skrbi, da se v tej svoji socialni negibnosti ne dolgočasi. Bralci Bilda raje pritrjujejo Bildovim lažem, kot pa da bi izgubili zaščito, ki jim jo nudi Bild. Bild jih odbija in obenem fascinira. Bralce drži v stalni, vsiljivi, nepopustljivi tesnobi - bralec mora drgetati, ne da bi racionalno vedel, zakaj. Pred vsako svojo potezo, pred vsakim svojim korakom se vprašajo: kaj bi rekel Bild? Recimo: organizatorji neke razstave akvarijev in terarijev so sporočili, da bodo razstavljali tudi piranje, toda kot se je izkazalo, so piranje pripeljali le za vabo, le zato, da bi pritegnili pozornost Bilda - če ne bi bilo piranj, Bild ne bi pisal. In če piranj ne bi bilo, bi si jih izmislil. Jasno, organizatorji razstave ne bi imeli nič proti. In obiskovalci razstave tudi ne - videli bi piranje, ki jih ni bilo. Bild je celo zapisal, da je krvoločna piranja ugriznila direktorja pokrajinskega muzeja. Pravi triler! Zamolčal je, da se je to zgodilo pred šestimi leti. Če novica nima tržne vrednosti, potem je Bild ne objavi. Bild bi objavil celo resnico, če bi imela tržno vrednost.

Bild je bil produkt »nemškega gospodarskega čudeža«: množica honorarnih reporterjev, ki so noč in dan delali brez pogodb, brez dopustov, brez socialne zaščite, prepuščeni na milost in nemilost kapitala, ki jih je izčrpaval, poniževal, dehumaniziral ter silil v brezobzirno tekmovanje, laganje, fabriciranje, prirejanje in ponarejanje. Če si hotel preživeti, si moral biti konkurenčen - če si hotel biti konkurenčen, si moral lagati. Bild, še vedno del Springerjevega imperija, ki zdaj šteje že več kot 230 časopisov in revij, se v vseh teh letih ni spremenil. Še vedno ga vsak dan prebere 12 milijonov Nemcev. Še vedno nastopa v imenu ljudstva. Še vedno nastopa kot voajerski izvrševalec ljudske volje, nemškega srca. Še vedno je izpostava reakcionarne, populistične politike in še vedno hlini, da je neodvisen in nevtralen, utelešenje uravnoteženosti, poštenosti in medijskega mainstreama (tako kot FoxNews zase trdi, da je »pošten in uravnotežen«, alias fair & balanced, Bild zase trdi, da je »neodvisen in nepristranski«, alias unabhängig & überparteilich). Še vedno je odvetnik desničarskih politikov in nevidne roke trga. Še vedno z njim vsi - mali in veliki - voljno kolaborirajo. Še vedno vidi »rdeče«. Še vedno ga motijo socialne manjšine in imigranti (Thilo Sarrazin, nekdanji član uprave Deutsche Bundesbank, ki je v knjigi Deutschland schafft sich ab razsul imigrante in multikulturalizem, je bil Bildov heroj!). Še vedno se ga vsi bojijo. Še vedno ščiti interese velikega kapitala in interese malega človeka. Hkrati! Nemogoče? Ne, au contraire: v družbi, v kateri so vsa družbena protislovja odpravljena, je to mogoče.