Fišerjev molk

Janko Lorenci

22. 7. 2011  |  Mladina 29  |  Kolumna

To ni izmišljen primer: možak je vozil prehitro, dobil globo, njegov oče je bil pred sodišče povabljen kot priča. Ljubeči oče je zatrdil, da je vozil on, ne sin. Ko mu je sodnica dokazala, da to ni mogoče, je rekel: Potem pa ne bom pričal. In je šel. Sodišče je samo mirno gledalo.

Takih drobnih samopašnosti, goljufij, nespoštovanja sodišč mrgoli. Vsi vedo zanje, a se delajo neumne. Štejejo se za nekakšno pravico obdolženca in sodniki se zanje praviloma ne zmenijo.

Že upokojeni tožilec Mazi je svojčas rekel: če sodišče take stvari tolerira, se majhni grehi množijo in stopnjujejo. Danes tožilce ovajajo, jutri jih bodo odstavljali, zlovešče dodaja neki insajder. Val bizarnih tožb, ki jih proti policistom in ljudem iz pravosodja sprožajo najrazličnejši obdolženci, je znamenje, da ne govorita v prazno.

Nekoliko specifičen del te zgodbe, ki med drugim govori o hudem pomanjkanju avtoritete slovenske Pravice, je tudi napovedani odhod Branke Zobec Hrastar iz tožilskih vrst. Gre za njen, a tudi širši problem.

Hrastarjeva velja za dobro tožilko, podkovano, zagnano, službeno in zasebno neoporečno. V zadnjih dveh letih je imela nekaj velikih primerov: Gutman, Erjavec, Baričevič, Janša. To ji je prineslo težave; proti njej se je sprožila umazana kampanja obrekovanja, Janša jo je tudi tožil. S prejšnjo generalno tožilko se je sprla, ker je posegala v njeno avtonomnost, zdaj je od novega šefa tožilcev Zvonka Fišerja v največjem primeru svoje kariere (Patria), primeru, ki lahko v temeljih pretrese politično sceno, pričakovala glasno, jasno in javno zaščito pred napadi. Fišer jo je pustil na cedilu. Najbrž bo odšla v odvetništvo, zaslužila več in živela mirnejše življenje z manj odgovornosti.

Lahko bi rekli, da jo je zmlelo stanje v svetu tožilstva.

Ta svet, ki povezuje policijo in sodišča, je očitno bolehen. Njegove težave se niso začele z Brezigarjevo, vendar so se z njo nadaljevale in zaostrile. Čas se je kritično spremenil - razmahnil se je gospodarski kriminal, prišli so tajkuni, javnost je čedalje bolj občutljiva in jezna. Brezigarjeva pa svoje institucije ni prilagodila novim razmeram; bila je vojskovodja brez strategije, hkrati pa politično angažirana.

Od njenega naslednika Fišerja se je pričakovalo veliko. Velja (veljal je) za izkušenega, pametnega, tudi pogumnega pravnika z uspešno kariero. Toda doslej je kot vodja tožilcev razočaral. Res je na novem položaju kratek čas in morda ima pametne dolgoročne načrte. Toda z nekaterimi potezami, zlasti kadrovskimi, ni mogoče odlašati. Fišer je pustil nedotaknjen ves tožilski vrh, kot si ga je ukrojila Brezigarjeva, čeprav je imel elegantno možnost, da ga spremeni: ob prevzemu funkcije so mu vsi vodilni tožilci ponudili odstop. Tožilska baza je pričakovala zamenjave na vrhu, ko jih ni bilo, sta nujno sledila razočaranje in zdrs nazaj v malodušje. Izraz tega je najbrž tudi odhod Hrastarjeve, dodatno spodbujen z drugo Fišerjevo napako - njegovim nerazumljivim molkom takrat, ko bi tožilka njegovo javno podporo najbolj potrebovala (opravičilo bi ga le, če ve o Hrastarjevi nekaj, česar drugi ne vedo). Zdaj je izgubil eno svojih najboljših tožilk in na samem začetku zamrazil oblikovanje nove, motivirane tožilske elite. Beg najboljših tožilcev v druge poklice se nadaljuje. Adio, potencialni slovenski Di Pietro.

Molk javnih funkcionarjev je včasih najboljši ali vsaj najvarnejši odziv na napade od zunaj. Včasih pa najslabši. Visoki predstavniki pravosodja bi morali braniti dobro ime in ugled svojega stanu, stati za svojimi ljudmi (če seveda mislijo, da ravnajo prav) in se takoj odzvati na napade in žalitve politikov, teh še zlasti. Če tega ne počnejo, so slabe posledice za moralo lastnih moštev in avtoriteto tožilstva in sodišč neizbežne. Zdi se, da od vseh vodilnih ljudi v pravosodju to še najbolj razume predsednik ustavnega sodišča Petrič.

Odhod Hrastarjeve je za tožilstvo poraz - vtis, da gre za brezzobo ščuko, se bo še okrepil. Toliko bolj, ker je njeno ime tesno povezano s primerom Patria (Janša je takoj po novici o odločitvi Hrastarjeve pokazal ali zaigral zmagoslavje, češ, pobegnila je zaradi trhlosti svoje obtožnice. V resnici pa utegne biti slabe volje, saj ga podkupljivosti bremenijo tudi v Avstriji.). Poraz pa je tudi za vso triado policija-tožilstvo-sodstvo in s tem za pravnost v državi. Sporočilo je jasno: štrleči posamezniki zapuščajo ladjo, najvišji funkcionarji se ob žalitvah svojega stanu delajo gluhe.

Nasploh je pravosodje, z njim pa pravnost, morda največji luzer dveh desetletij slovenske samostojnosti. Zdelalo ga je več stvari. Najprej je tu slaba zgodovinska prtljaga; prestolnice smo vedno imeli drugje, država in z njim sodstvo je bilo nekaj, česar ni bilo grešno opehariti. Socializem je pojem pravnosti dodatno zmaličil, pravosodje pa je iz njega v demokracijo prišlo z nekam slabo vestjo in defenzivno. Hkrati je pravnost postala žrtev naivnega verovanja, da jo samodejno na pladnju prinašata demokracija in kapitalizem. Politika (izvršna oblast) je v močnem, samozavestnem pravosodju videla neljubo tekmico. Temu se je pridružilo še prerazporejanje lastnine; nepregledna privatizacija je zahtevala in spodbujala raztegljivo pravo in šibko pravnost.

Tako ni čudno, da je šepajoča pravnost morda poglavitna sistemska slabost te družbe. Povzdignjeno rečeno: vrednota resnice, zakonitosti in predvidljivosti, ki jo je pravosodje dolžno braniti, ni bila branjena dosledno, njene kršitve so pogosto ostajale tolerirane in nekaznovane. In to na zelo različnih ravneh, visokih in nizkih.

Pravosodju zgodovinske in druge razlage njegove šibkosti pomagajo malo ali nič. Lahko jih dojema celo kot alibi. Toda tudi zaradi lastnih interesov, ne samo zaradi poslanstva, se bo moralo zbuditi in opustiti držo uradništva - ker je nekaj več. Če bo ostalo negibno in se zmigalo kvečjemu zaradi plač, bo to slabo zanj in za družbo. Potem ga bo prej ali slej toliko laže predelala politika, morda že tista, ki bo zamenjala sedanjo oblast.

Pravosodju se ob vsem tem po malem dela krivica. Jasno je namreč, da je za slabo stanje v družbi, katerega proizvod je tudi šibka pravnost, bolj odgovorna zlasti politika. Ta ravnokar sprejema novo, ostrejšo, najbrž potrebno, hkrati pa dvorezno zakonodajo (obrnjeno dokazno breme itd.) in jo izroča sodiščem kot nekakšno čudežno orožje proti hudemu kriminalu. O svoji krivdi za anomijo in razraščanje gospodarskega kriminala molči. Pravnost seveda je stvar pravosodja, vendar je hkrati stvar vse družbe, še zlasti pa elit, čeprav v to poglavje spadajo tudi omenjeni majhni grehi malih ljudi.

Sodstva to njegovega dela krivde ne odveže. Bilo je in ostaja preveč pasivno, pohlevno in premalo občutljivo za spremembe v družbi. Če bi se bolj razumelo kot ena izmed vej oblasti in tako tudi nastopalo, bi imelo več avtoritete, bilo bi na boljšem glasu in manj ranljivo za zunanje pritiske.

A manjkata mu samozavest in samospoštovanje. Brez samospoštovanja pa tudi spoštovanja ni. Zato Fišer ne bi smel molčati.