Islam ali nacizem!

Ko je bomba v Oslu raztrgala središče in vladno stavbo in ko je malce kasneje nekdo nedaleč stran - v slogu ameriškega množičnega morilca - postrelil množico mladeničev in mladenk, udeležencev poletnega tabora laburistične stranke, so mediji poskrbeli, da je bilo vsem takoj jasno, kdo je zagrešil ta »šokantni«, »gnusni«, »srhljivi« zločin: muslimani. Islamisti. Islamski fanatiki. Islamski fundamentalisti. Našli so celo ime džihadistične bratovščine: Ansar al-Jihad al-Alami. Murdochov tabloid Sun je oznanil: »Pokol Al Kaide - norveški 11. september!«

Kar pove vse o tem, kako stereotipno, kako populistično, kako histerično, kako ideološko - oh, in kako teroristično - razmišljajo mediji, tudi slovenski. Predstavljajte si tole: da bi tolpa razjarjenih državljanov zaradi te povsem izmišljene »novice« impulzivno naskočila muslimansko skupnost, linčala nekaj muslimanov in požgala prve mošeje, ki bi jih zagledala? Maščujmo Oslo! Smrt islamu! To se na srečo ni zgodilo, toda do tega je vedno le korak - tako kot je vedno le korak do medijskega sklepa, da je ta ali oni teroristični napad delo islamskih džihadističnih fanatikov.

Ko je Timothy McVeigh 19. aprila 1995 razstrelil vladno stavbo v Oklahoma Cityju (in pobil 168 ljudi), so mediji, politiki in eksperti prav tako najprej oznanili, da je bombni pokol delo islamistov - ameriški muslimani so morali po hitrem postopku planiti v zaklon. Tisti, ki se niso pravočasno skrili, so jih po hitrem postopku dobili po glavi. Toda laž - ta perverzna medijska fabrikacija - se je tako dobro prijela, da so ljudi potem, ko so prijeli pravega storilca, zelo težko prepričali, da pokola niso zagrešili islamski fundamentalisti. Še več: laž se je tako dobro prijela, da mnogi konspirologi še vedno zelo dobro živijo od teorij o tem, da so vladno stavbo v Oklahoma Cityju razstrelili islamski fundamentalisti. Mediji, ki so po terorističnih napadih v Oslu prst avtomatično uperili v muslimane (v tiste iz Libije, v tiste iz Afganistana, v tiste iz Iraka, v tiste »speče« in »prikrite« na Norveškem), so zveneli kot konspirologi najslabše vrste.

Ko se je izkazalo, da je teroristične pokole na Norveškem zagrešil krščanski fundamentalist, Anders Behring Breivik, je bilo razočaranje veliko. Histerija je čudno uplahnila. Terorista - arijskega blondinca - so začeli hitro za vsak primer primerjati z ameriškimi množičnimi morilci. Nihče ni začel šikanirati in terorizirati kristjanov. Nihče jih ni začel izganjati in preganjati. Nihče ni začel sežigati Biblije. Nihče ni začel pozivati k požigu cerkva. In seveda, nihče ni nikomur napovedal vojne. Norvežani, ki se jim je zgodil 11. september in ki so s svojo vojsko povsod tam, kjer je treba »civilizirati« muslimane (tudi nad Libijo), so bili v hudi zadregi, saj niso imeli koga napasti. Al Kaida pa je verjetno le skomignila: le zakaj bi razstreljevali te zahodnjake, če pa lahko pustimo, da se razstreljujejo sami! Le pustiti jih moramo, pa se bodo kar sami pobili!

Breivikova Deklaracija o evropski neodvisnosti ni nič drugega kot končna rešitev evropskega vprašanja. Ideologija ne pride le v paketu s terorjem, ampak tudi z genocidom.

In zgodilo se je nekaj še bolj čudnega: to, da je Anders Behring Breivik krščanski fundamentalist, je bilo vse manj pomembno. Vse bolj nebistveno. Vse bolj postransko. Vse bolj marginalno. Norveški terorist ni bil več krščanski fundamentalist, ampak le še norveška verzija ameriškega množičnega morilca - ali pa norveški nacionalist, ki je pobil 76 ljudi zato, ker Norveška ni kot Slovenija. Ker je ljubil način, kako je Slovenija utopila multikulturalizem. Ker mu je bilo všeč, kako Slovenija sovraži tujce, drugačne, priseljence. Ker je ljubil slovenski brand ksenofobije. V Sloveniji bi moral zazvoniti rdeči alarm, pa ni. Ravno obratno: zdelo se je, kot da so bili vsi skupaj le prijetno vznemirjeni, ker so nas končno opazili. In omenili. Saj veste, kot Ali G v komediji Ali G Indahouse. Trivia. Material za kvize in križanke. Kar je seveda obsceno. Še huje: to je tudi prikimavanje vsemu tistemu, kar je v Sloveniji videl norveški fundamentalist. Ko je Angela Merkel sporočila, da je v Nemčiji multi-kulti spodletel, smo se zgražali nad Nemčijo, toda moral je priti norveški terorist, da bi nam povedal, da je multi-kulti spodletel tudi v Sloveniji. Rekli vam bodo, da ne gre verjeti besedam izprijenega, zmedenega, morilskega, mizantropskega psihopata, toda mnogi v Sloveniji imajo zdajle občutek, da jim je norveški terorist pokazal, koga naj volijo na naslednjih parlamentarnih volitvah.

Po 11. septembru smo stalno poslušali, da je dvojčka Svetovnega trgovinskega centra v resnici zrušila ideologija - da je za vse kriva islamistična ideologija - da je morila izprijena ideologija - da za vsem stoji ideologija, sprevrnjeno tolmačenje Korana. Ideologija, ki zlorablja Koran. Islamizem. Islamofašizem. Islamski fundamentalizem. Ideologija. In še enkrat ideologija.

Kaj pa ideologija, ki je zrušila središče Osla? Kaj pa ideologija, ki je morila v Oslu in okolici? Tu so ideologijo raje preskočili. In če ravno hočete ideologijo: v Oslu je moril Radovan Karadžić, srbski vojni zločinec. Hitro so namreč oznanili, da je bil Anders Behring Breivik občudovalec Radovana Karadžića: Karadžić je v Bosni pobijal muslimane - Breivik je hotel biti kot Karadžić. Primer zaključen. Nobene ideologije. Pa četudi je norveška policija Breivika označila kot »krščanskega fundamentalista, povezanega s skrajno desnico«, ne pa le kot nacionalista ali skrajnega desničarja, ki hodi v cerkev.

Toda ideologija, ki je vodila Breivikovo roko, je na dlani: tu je retorika strahu pred priseljenci in islamizacijo, ki da ogrožajo in spodjedajo »naše« kulturne vrednote in čisto, krščansko identiteto Norveške in Evrope, tu je arhaična mantra o parazitih, ki da pri »nas« iščejo le ekonomske koristi in ki se nočejo prilagoditi, kaj šele asimilirati, tu so apokaliptične napovedi, da se Evropa spreminja v kalifat (konec sveta), tu je sovraštvo do socialnih manjšin, tu je sovraštvo do države, ki je zamenjala Boga, tu je sovraštvo do ustave, ki je zamenjala Biblijo, tu je zahteva po kolektivni spreobrnitvi v katolištvo (tudi vseh protestantov), tu so nativizem, paranoja, nestrpnost, ksenofobija, belski nacionalizem, moški šovinizem, puritanizem, krščanski džihadizem, patriotizem in konspirologija, tu so svarila pred multikulturalizmom in marksizmom, ki da zganjata duhovno tiranijo, tu je sklicevanje na dobre stare čase, na predmoderni čas (brez džinsa!), v katerega se je treba nujno vrniti, če hočemo rešiti evropsko identiteto, in tu je Breivikovo prepričanje, da je pravi Evropejec, popolni templjar, ki je mučeniško vstal, dal znak za napad in prebudil množice. Geje je treba heteroseksualizirati - ali pa iztrebiti. Ženske je treba udomačiti - ali pa pobiti. In gotovo se je strinjal z nekdanjim bundesbankirjem Thilom Sarrazinom, ki je v svojem razvpitem bestsellerju zapisal, da so priseljenci za Nemčijo »genetski minus«. Breivikova Deklaracija o evropski neodvisnosti ni nič drugega kot končna rešitev evropskega vprašanja. Ideologija ne pride le v paketu s terorjem, ampak tudi z genocidom. Islam ali nacizem!

Ta ideologija je primitivna, toda jasna in urejena - v resnici je tako dobro urejena, da zveni kot predvolilni program. Ne brez razloga: prvič, v Evropi vse bolj vstaja - in politično zmaguje - skrajna desnica (prikrivanje nacističnega in rasističnega bistva skrajne desnice so zadnja leta najbolje razkrinkali prav skandinavski pisci kriminalk!), drugič, ameriško gibanje Tea Party, ki je že davno posvojilo Breivikove vrednote (ali pa obratno, vseeno), je zelo popularno in vplivno, in tretjič, tudi mainstream politika vse več idej pobira pri skrajni, ekstremni, fašistoidni desnici, ki bi jo morali že davno uvrstiti na spisek terorističnih organizacij. Če med teroriste uvrščajo pristaše ideologije, ki je zrušila Svetovni trgovinski center, ni razloga, da med teroriste ne bi uvrstili tudi pristašev ideologije, ki je zrušila Oslo. Dokler tega ne storijo, ne morejo reči, da je bilo to, kar se je zgodilo v Oslu, nepredvidljivo in da tega niso mogli preprečiti. Še huje: dokler tega ne storijo, takih pokolov, kot se je zgodil na Norveškem, ne bodo mogli preprečiti, lažna alternativa »islam ali nacizem« pa bo vse bolj pridobivala na legitimnosti.