Märta Tikkanen: Veliki lovec

+ + +

Med Inuiti, ne Eskimi

Ko se pripovedovalka po nekaj deset straneh proze o vsemogočem in o ničemer začne spraševati, zakaj ni vzela s seboj pisalnega stroja, »brez njega jih / vtisov, nasprotij, izzivov... / ne morem urediti, besede zvenijo drugačno in mi uhajajo iz spomina«, je tudi nam nekoliko žal. Če bi to, da ima pisalni stroj, do takrat pripomoglo, da bi lažje bolj sklenjeno in zgoščeno strnila vse tisto, kar se ji kot Danki, ki piše v švedščini, pripeti na Grenlandiji, bi se morda z manj težavami prebijali skozi asociacijske in komentirane fragmente o njenem odkrivanju grenlandske ekonomije, zgodovine, mitologije, ljudi, predvsem pa jezika. Tikkanenova je namreč na Grenlandijo prišla na nekakšno literarno ali splošnokulturno srečanje. Nad Grenlandci, ponosnimi - kdo pa ni - na njihove posebnosti in preteklost, na racionalnost in ekonomičnost preživetja na območju z zahtevnim podnebjem, brez poljedelstva in živinoreje, se je navdušila in kot prava štipendistka o tem napisala knjigo. Seveda je do gostiteljev nadvse spoštljiva. Prodira v njihove skrivnosti, v mite, tako da se nam vse skupaj zdi malo kot etnologija, vendar je namesto znanstvene distance do konca vzhičena. Vzhičena je nad, recimo, racionalnostjo tjulnjelova, o kateri dobi, kot očitno vsak Grenlandec in obiskovalec, vladno obveščevalno kaseto; da pri tjulnjih ONI, v nasprotju s tistimi s Spitzbergov ali iz Kanade, porabijo vse, torej salo, kite, meso. Navdušena je, ker je panogo po akcijah BB in Greenpeacea, škodljivih za strojarsko industrijo in ceno krzna, prevzel eden najbolj trdih in bodrih mož, tako možat, da so se greenpeaceovci v joku op-ravičevali, češ da niso tako mislili, da bi se morali res prej pozanimati, globoko spoštovanje do Grenlandcev. Malo tako kot tisti mesar v povorki veganov proti živalskim bolečinam. Samo ravno nasprotno.

Ob to se, po asociacijski naključni in jako razmetani logiki, vpleta njena zaljubljenost. Možak, ki je na drugi celini in pod ekvatorjem, vdira v njene misli. Prizna, da je malo nepotrpežljiva, in potem zadeve literarizira. Etnologija je prestreljena z emocionalnimi zagatami, izpisana čisto preveč poetično in premalo konkretno, fragmentarizacija dodobra načne celoto, potopisni del, stiki z ljudmi in legendami, je bolj poetičen kot recimo Mandelštamov po Armeniji, samo manj natančno. Navezava na mit o velikem lovcu, ki ga zapolni nek abstraktni žajfnični On, je ohlapna in poljubna, etnokičasta. Verjetno je res težko najti veliko literaturo o Grenlandcih, če ima Grenlandija 50 tisoč prebivalcev, ki živijo večinoma od predelave rib.