Lou Marinoff: Raje Platona kot pomirjevala

+ + + +

Prevod razvpitega filozofskega dela »Plato, Not Prozac!« iz leta 1999.

Če Slavoj Žižek iz filozofije napravi gledališko predstavo, je Marinoff razmišljal, kako spraviti filozofijo med množice. A ne v smislu poučevanja širokih množic, temveč kot modrost, s pomočjo katere si slehernik lahko pomaga reševati vsakodnevne težave. Seveda ni edini, v Skandinaviji počne podobno Šved Stefan Einhorn z uspešnico »Vaegar till visdom«, na Slovenskem pa je že pred desetletji legendarni psihiater Janez Rugelj vpeljal biblioterapijo kot eno izmed poti samoozdravljenja.

Kaj torej prinaša Marinoff? Krizi, ki često nastopa kot depra, se človek lahko prepusti, lahko pa seže po zdravilih ali odide po pomoč k psihoterapevtu. Smo zdaj dobili novega zdravilca v podobi filozofskega svetovalca? Avtor pravi, da ne, saj filozof ne zdravi, ampak pacienta le napelje k branju filozofskih knjig, tu je namreč on ta, ki se loteva svojega problema bivanja skozi sokratsko spraševanje.

O uspešnosti te metode kritik ne more soditi, je pa njena ideja smiselno postavljena. Pisec namreč ne precenjuje publike in ji zatorej ne predpisuje filozofskih traktatov. Njegovo izhodišče je antično, zakaj filozofa ne določi poznavanje kanona del, temveč sposobnost filozofiranja. Praktično gledano - na pot filozofskega umevanja lahko stopi kdorkoli.

Toda, kje je v tem zagotovilo morebitnih blagodejnih učinkov? Preprosto, ta, ki je v duševni krizi, se ponavadi vrti v krogu in klepeta z bližnjimi ter prijatelji, ki so v večini istomišljeniki. Skok v stran zna prinesti nov uvid, naj si bo filozofski pristop, ali pa stara krščanska navada, ko se je človek kdaj umaknil v post, ki je na mentalni ravni pomenil odhod v pustinjo oziroma v samoto.

Vendar pa reč le ni tako preprosta, da bi zadoščalo, da vzamete le pravo knjigo v roke in ste že na sledi odrešitve. Ključna je modrost filozofiranja, ki jo resda s številnimi zgledi nakazuje knjiga »Raje Platona kot pomirjevala!«, dejansko pa vznikne iz filozofsko usmerjenih pogovorov, za katere velja, da spoznanje ne nastane samo po sebi, temveč šele s konfrontacijo različnih pogledov, torej skozi dialoško odprtost do drugačnosti.