Ian McEwan: Solar

+ + + + +

Izgubljeni raj

Solar je zgodba o povezanosti znanosti in politike, znanosti in kapitala: možak, ki mu švedski akademiki, prepričani, da so spet na vrsti Britanci, za Beard-Einsteinov teorem, ki ga vročično razdela pri enaindvajsetih, pritisnejo Nobelovo nagrado za fiziko, je zdaj že dodobra etabliran. Sedi po komisijah in v svetih, z imenom jamči za zlati dež donacij, prevzame različne raziskovalne naloge in potem občasno obišče ljudi, ki se z njimi operativno ukvarjajo. Fizično malo polenjen, psihično pa še kar okreten, posebej v retoriki na vseh kongresih v čast znanosti in njenim največjim udom, naredi ob ločitvi od pete žene, ki se ji sname zaradi njegovega permanentnega kot da benignega varanja, nekaj napak. Izkoristi nekaj priložnosti in se z njimi okoristi. Kar ga potem na koncu tretjega dela trdno prizemlji. Roman ima strukturo drame in skoraj tragičen zaplet, samo da je tragičnih zmot in krivd čisto preveč, da bi šlo za kaj drugega kot bilančni negativni total. McEwan svojega možička spremlja skozi skoraj desetletje, v treh ločenih in natančno izpisanih delih, s posebnim fokusom na njegovo prebujeno zanimanje za podnebne spremembe, za odkritje fotovoltaike in pretvorbe fotonov v elektriko. Vsak vesoljec, ki bi prišel na Zemljo, bi se začudeno spraševal, zakaj iz nuklearke, zakaj iz Sonca, ki nas vsakodnevno obseva, ne potegnemo več, to je nekajkrat in v različnih priložnostih ponovljen stavek.

McEwan je v svojem pisanju tehnično podkovan. Kot pred njim Chricton, ko je pisal o genetiki in patentiranju genov, je tudi Solar, ki dobi ime po panelu za oponašanje fotosinteze, dovolj tehnično natančen - v resnici ga ne morem preveriti, ima pa na koncu zelo dolg spisek zahval dolžnikom in sodelavcem iz znanstvenih logov. Znanost in njen razvoj, njeno učinkovanje vizavi investitorjem, nejasna meja med raziskovanjem kar tako in zahtevami za njegovo uporabnost, izraženo v profitu, vse to je samo kulisa, pred katero je postavljen možiček, ki zmotno velja za njenega najvišjega in okronanega predstavnika, možiček, ki se brez okusa in odgovornosti poroča, potuje po raznih polarnih mikrolabih in sodeluje pri performansih za ohranitev ledenikov, tam je mučna in na strah pred kastracijo uperjena epizoda s scanjem v globokem mrazu in vetru; svaljka se po kongresih in nagovarja investitorje, ob vsem tem pa se zdi, kot da mu umanjka neka razsežnost, da še ni postal čisto človeški. Solar je tako napeta in v treh kronološko ločenih delih izpisana zgodba o geniju, ki svoj talent pogubi za pritlehne posvetne zadeve. Vidimo ga, tik preden ga bo gospodar poklical na zagovor. Zgodba je izpisana duhovito, brez moraliziranja, brez opredeljevanja za pregrevanje planeta ali proti njemu, tudi brez tistega štoserskega in na humor uperjenega karikiranja, ki si ga recimo vzame Kehlman v Izmeri sveta s Humboldtom in Gaussom.