Kozma Ahačič, Andreja Legan Ravnikar, Majda Merše, Jožica Nerat, France Novak: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

+ + + +

Slovenske besede, ki jo so jih uporabljali v Trubarjevem času.

Govorjenje v lastnem jeziku je poseben privilegij, saj za branje knjig in časnikov ne rabimo slovarjev. Če odštejemo tujke, bo Slovenec po definiciji razumel svoj materni jezik v popolnosti. Kaj pa če skoči za slabega pol tisočletja v zgodovino?

Prebiranje besedja protestantov ima zanj svojski potujitveni učinek. Nad izrazom »aku nikar« je resda začuden, a ga prevede z vzporednim »ako nikar«, enako zna prestaviti »adini« v »edini, »drevce« mu deluje starinsko, a razumljivo, tudi »žmahu« bi še bil kos z idejo »okusa«, z nekaj spretnosti bo »afinjo« razumel kot »afno« in se »obsrčju« nasmehnil z »osrčjem«, v »obropanem« pa prepoznal »oropanega«. Kdo pa je »grabec« in kdo »abvon«? Tu je izgubljen in mora poiskati slovarsko pomoč, da si lahko naslika »vrabca« in »jablano«.

Novi besednjak protestantskega jezika seveda ni edini slovar te dobe, že od leta 1603 je namreč na voljo znameniti Megiserjev »Slovensko-latinsko-nemški slovar«. Ta je pomensko veliko močnejši, saj slovenske besede razloži še z nemškimi ter latinskimi, je torej klasični tip slovarja. Novi je po strukturi besedišče, saj besede večinoma le zabeleži, a tudi historični slovar, ki pri vsaki besedi navede njeno »rojstno« letnico oz. delo in avtorja, ki jo je uporabil. Denimo izraz »lačen« je prvi zapisal Primož Trubar l. 1550 v »Abecedniku in malem katekizmu«. Predvsem pa je totalen, zakaj zajema kar iz 53 književnih del, kar pomeni, da je popisal vse znane besede protestantske dobe; kakšen korpus je to, govori podatek, da je nastal iz več kot treh milijonov kartotečnih listkov!

Veliko delo slovaropisja.