he Brookes Brothers: The Brookes Brothers

+ + + + +

Duo The Brookes Brothers je klasičen, stereotipen primer za večno razpravo o komercialnosti nek(ater)ih izvajalcev; v tem primeru bi bili takšni očitki povsem upravičeni, saj sta brata Dan in Phil Brookes prerasla žanrske okvire že s prejšnjimi singli, ki so jih predvajali starejši in uglednejši predvajalci glasbe na radiih in v klubih, njuna glasba pa nosi v sebi takšen potencial od samih začetkov. Toda tu pridemo do dileme: je vsa poslušljiva glasba nujno komercialna in ali imajo vsi, ki ustvarjajo poslušljivo glasbo, namen komercializacije ali je vendarle dovolj ustvarjati glasbo per se? Pri bratih Brookes so že od začetka očitnejše producentske ambicije, saj sta se ukvarjala z DJ-anjem, njuna produkcija pa ni kipela od frekventnih polovičarskih izdelkov. Svoje talente sta razvijala počasi, komade izdajala (na videz) premišljeno in šele maja smo po devetih letih del(ovanj)a in nizu odmevnih singlic končno dočakali album, ki je že zaradi renomeja tega bratskega tandema zbujal ogromno obetov. In pričakovanja so se uresničila. Sveža, žmohtna in do ušes prijazna godba se je sprožila, ko je tale biserček stekel prvi krog skozi zvočnike in odigral 13 komadov (in iztočnico) v 69 minutah. Od tedaj jih je naredil še kar nekaj, zvočna slika pa se nikakor ni skazila ali razredčila. Danu in Philu se je odlašanje obrestovalo s kompaktnostjo in z zanimivostjo izdelka, s katerim sta skočila proti vrhu letošnjih albumskih izdaj.

Nista se odločila le za en osnoven žanr, ampak sta iz drum and bass osnove izpeljala precej vej sodobne priljubljene elektronike, ki bi jo nekoč imenovali urbano. Briljantna sta v liquid napevih, polnih digitaliziranega soula, gostujoči vokali kot Robert Owens ali Tasha Baxter pa zadevam dodajo organsko žmohtnost. »So damn beautiful,« kot poje Owens v uvodni skladbi Beautiful, bi bil dober opis celote. V nadaljevanju njuna kolaboracija Paperchase z Dannyjem Byrdom pomete prah z zvočnikov bolje kot omelo, ves čas pa naspidirane melodije predejo kot trop mladih mačk. Med popolnoma uspele napevnice je treba uvrstiti še Tear You Down, Last Night, The Big Blue in Snowman. Celo dubstep modo sta uspešno zakamuflirala oziroma požlahtnila z reggae izročilom in Johnnyjem Osbournom za mikrofonom. Zgodba zase pa je Corpse Bride, ki odide nekam v elektro ritme in občutno izstopa na celotnem albumu; ustvarjena prefinjenost te mojstrovine da kateremu od poslušalcev misliti, da bi uspela tudi v breakbeatu, elektru ali kakem drugem elektronskem odvodu in da ju je škoda zgolj za drum and bass. Morda bomo to celo dočakali kdaj v prihodnosti. Morda lahko celo upamo, da za naslednji album ne bosta porabila devetletke. Prihodnost jima je vsekakor naklonjena po sedanjosti, v katero sta poslala odličen in dovršen prispevek. Neinstantno.