Alan Lightman: Einsteinove sanje

+ + + +

O naravi časa

Lightman, preberemo, ima reference iz obeh znanstvenih hemisfer, naravoslovne na Princetonu, in humanistične. Verjamemo. Einsteinove sanje so namreč v drobna poglavja nabrane raznovrstne in kar najrazličnejše špekulacije o naravi časa; od napredovanja od entropije proti redu - in nasprotno - do tistega, kar je naredil Martin Amis v Časovni puščici, torej izpisal zgodbo, kjer posledice predhajajo vzroke, kjer se čas giblje nazaj.

Ali pa Lightman špekulira o družbi prihodnosti, ki bo razumela, da se dlje od središča (vesolja, planeta) čas počasneje giblje, in bojo zaradi razlik vsi živeli v gorah in v hišah na stebrih. In ugiba, kaj se zgodi, če ni ne preteklosti in ne prihodnosti, in kako padejo vse razlike, kadar manjka do konca sveta čisto čisto malo. Govori o dojemanju časa kot občutku in o času, če je življenje dolgo en dan, če je dan en obrat planeta, ne nujno dan v današnjem smislu. Se nam potem zazdi, da je relativnostna teorija nekaj podobnega kot krščanstvo; da je, čeprav jo vsi poznamo, bolj ali manj, še nismo sposobni aplicirati v etiko, da živimo v starozaveznem in evklidovskem svetu, svetu trdnih robov.

Lightman kratka in zgoščena poglavja, ki jih druži samo čas, datira z datumom iz leta 1905, kot da bi šlo res za Einsteinov sanjski dnevnik, ki ga prekinja z njegovim navzven ne ravno razburljivim vsakdanjikom. Žena Mileva, Vojvodinka, ki naj bi prinesla več reda v njegovo življenje, ravno pri gospodinjstvu odpove, on pošilja svoje izboljšane patente izumiteljem, brezimno in skrivaj, sicer pa je malo štorast in pogosto zamišljen možak, ki se komaj zaveda, da ve, kar ne ve še nihče pred njim. Lightmanova proza je fragmentarna, nadrobljena, namenjena bolj ponazoritvi različnih teoretičnih modelov časa, od večnega vračanja do obrnjenega toka, od heterokozmosov z več vzporednimi in za vsako izgubljenimi časovnimi dimenzijami. Manj se zdi, da mu je pomembna pripovedna briljanca, proza je tudi zaradi zgoščenosti in enotnega obsega, poglavja imajo po približno tri strani, manj izpisana. Bolj smer razmišljanja kot ozadje ali kompozicija. Kar je simpatično pri tem ubesedenem in deklarativnem poskusu aplikacije dognanj fizike - konec koncev je celotna destrukcija fabule in forme v modernizmu enak, samo manj na znanost naslonjen projekt -, je dosledna etična izpeljava. Čas, večnost, minljivost, vzročno-posledična veriga, vse ima svoje učinke, na podlagi svojih prepričanj o naravi časa se vedemo tako ali drugače. Lightman te odtenke, nasprotne, kot je psihika vsakogar od nas, dobro povzame in zgosti in imamo potem isti občutek kot pri prebiranju medicinske enciklopedije; tudi to imam, vzkliknemo, tudi takšno naravo časa sem vkorporiral v svoje vedenje.