Je bila tisto tudi Slovenija?

Jurij Gustinčič

12. 8. 2011  |  Mladina 32  |  Pod črto

Še se jih spomnim, tistih gospodov v dobrih oblekah, s kravato in solidno aktovko, ko so vstopali v letalo na Brniku za kratek let v Beograd. Še istega dne zvečer so se z letalom vračali, tudi z aktovko, to je bila vsakodnevna ceremonija federalizma. Gospodje so šli v Beograd, da bi dobili zadnjo besedo pri poslu. To je bila federacija.

Slabo, vedno slabše se seveda spominjamo tistih časov, zakaj naj se jih tudi bi. Bogokletna misel, ki mi prihaja v glavo, sicer ne pogosto, a vendarle, se seveda nanaša na primerjave. Po dvajsetih letih samostojnosti bi morale biti primerjave jasne. Kako dobro nam gre zdaj, če se spomnimo preteklosti? Saj nam gre dobro? Saj se lahko vedno brez pomislekov sklicujemo na samostojnost, na izginotje potrebe, da z aktovko hodimo na podpis kam drugam, še zlasti ne v tisto mesto, ki ga je nekoč v spalniku nočnega vlaka, ko smo se vozili na postajo, sopotnik, tudi ta z aktovko, označil s tiho pripombo: »No, pa smo v Bizancu.«

Zadeva je enostavna. Nismo bili samostojni, tudi če se včasih človeku zdi, da je avtonomna vlada takrat delovala močneje in prepričljiveje kot sedanja samostojna. Občutek bi vendarle moral biti drugačen. Z muko človek odganja vprašanje, zakaj ni popolnoma tako. Še več. Zakaj smo si tako naravnali stvari, da tistega niti ne omenjamo, vsaj ne ob uradnih priložnostih? Kot da se je zgodovina, kar se nas tiče, res začela šele pred dvajsetimi leti, ko smo odbili napad »armije«. Saj niti vsi, ki jim je bila Slovenija nesimpatična, niso hoteli takšnega spopada. Milošević je že pred tem rekel, da je treba Slovence kar »pustiti«, da odidejo. Zanje ni našel nobene rabe, motili so ga.

Tistega, kar je bilo prej, kar se je imenovalo socialistična Slovenija, veliko ljudi najraje ne omenja, še največ na desnici, ki z neverjetno vztrajnostjo trdi, da se do danes nismo otresli »kontinuitete«, in se je ne bomo, če se popolnoma ne prepustimo »desni opciji«, ta je prava. Z njo imamo priložnost zaživeti dobro, saj nam je nekoč že pokazala, kako je mogoče dobro živeti ... s sposojenim denarjem in z dolgovi, ki jih bodo sicer vračali šele naši nasledniki. Naj potone tista preteklost v nezgodovino, huda je bila in spominjati se je moramo le kot opomin. Imamo dovolj drugih skrbi, med drugim moramo pripraviti drugo republiko.

Sploh bi se človek lahko vprašal, kaj smo novega naredili v času samostojnosti. Razen seveda tega, da smo samostojni, in naj si to vsi zapomnijo.

Neprijetna so le nekatera dejstva, če dovolimo, da se spomnimo tudi dejstev. Pravzaprav je bolje, če jih ne iščemo, že samo iskanje zbuja sume, da naša vest ni čista - kdo ve, kaj pripravljamo. Morebiti vrnitev?! So neprijetni ljudje, tudi takšni, ki primerjajo sedanjost, ki je, in preteklost, ki je ne bi niti smelo biti, še zlasti ne takšne, ki bi v njej našli tudi kaj sprejemljivega.

Ali niso v tisti hudi preteklosti preganjali ljudi, ki so mislili drugače? Seveda so, v tistih svinčenih časih. Ne bomo kajpada rinili v podrobnosti, v čudna protislovja tistih nečasov. Moj oče, komunist od nastanka partije, je govoril o tem, da povojni režim zanemarja proletariat, je malomeščanski, je rekel. In to celo napisal Kardelju. Odgovora ni dobil, če ne računamo leto dni na Golem otoku. Z očetom se nisem strinjal, je pa res, da so najbolje v tistih, kot smo rekli, svinčenih časih napredovali sinovi in hčere buržoazije, če tako imenujemo srednji stan. Šolali so se, obiskovali harvarde in sorbone in zasedali najboljša mesta. Proletariat pa je, kot vedno, garal.

A v tistih časih, ki se jih komaj upam na tem mestu spominjati, je Slovenija, socialistična ali ne, zgradila vse velike tovarne, ki jih imamo sedaj, le da smo nekatere že hitro prodali, spomnimo se samo Leka. Sredi Ljubljane smo postavljali nove, prve pri nas, raziskovalne inštitute - Kidrič jih je načrtoval takoj, ko je s partizani prišel v osvobojeno glavno mesto. Zgradil je, tisti socializem, ljubljanski Klinični center, ki si je pridobil mednarodni ugled. Postavil je sredi glavnega mesta, tako rekoč pred vladno palačo, Cankarjev dom, ki smo nanj ponosni, čeprav ga je arhitekt zgradil tako, da ima nešteto stopnic, še parter je stopničast. Je za obiskovalce gora, ni pa za invalide, nima, kot Metropolitanska opera v New Yorku, tudi dvigal. Tem v socializmu pač ni bilo mesta.

Skratka, v tistih svinčenih časih so bili postavljeni temelji nečesa, kar drugod imenujejo civilizacija ali pa kultura. Je seveda kar precej ljudi, ki menijo, da teh primerjav ni treba delati in s tem begati ljudi. Preteklost je pozabljena, kakšna preteklost pa je to sploh bila? Tudi poti iz te preteklosti moramo spodobno osvetliti, tako kot je to storil eden nedavnih ustavnih sodnikov in trden steber desne moči, ko sem ga pred nekaj meseci poslušal predavati o osamosvojitvi. V dolgem govoru je ljubeče orisal nastanek in razvoj Demosa, seveda je pazil, da svoje slike preroda ne pokvari z disonancami. Da bi, denimo, omenil tisti zadnji kongres jugoslovanskih komunistov, s katerega je demonstrativno odšla slovenska delegacija na čelu s Kučanom. So pač stvari, ki jih je bolje preskočiti, če kvarijo sliko napredka ... recimo, k drugi republiki ... A zakaj bi sploh omenjali čudno okoliščino, da smo vse velike tovarne, inštitute, skoraj vse domove kulture gradili v nezdravem ozračju tistega režima, ne pa potem. Potem je pač prišlo razmišljanje. Še traja, toda za takšne stvari je vedno potreben čas.

Moram vendarle omeniti, da se gradi tudi sedaj, tudi v krizi. Olepšali smo glavno mesto pod poveljstvom pridnega človeka, ki je mešanec, toda to je zdaj tudi predsednik ZDA! Pravkar razpravljamo, ali spraviti veliko garažo pod ljubljansko tržnico, od koder sámo tržnico lahko nekega dne zrušimo s podtaknjeno bombo, naravnost iz garaže! To je tista tržnica, ki jo je ob enodnevnem obisku v našem glavnem mestu na vsak način hotel videti feldmaršal Montgomery. Pa tudi nemški predsednik Von Weizäcker, ki je o njej potem rekel nekaj navdušenih besed.

Tržnica je seveda v vsem svojem sijaju obstajala že v tistih časih, ki jih zdaj raje ne omenjamo. Tudi kulturne znamenitosti našega glavnega mesta so še od takrat, če mi dovolite omembo. Sploh bi se človek lahko vprašal, kaj smo novega naredili v času samostojnosti. Razen seveda tega, da smo samostojni, in naj si to vsi zapomnijo. To bomo vsakemu povedali, če mu razkazujemo znamenitosti, Klinični center, Cankarjev dom, o katerem so samo v Miloševićevi Srbiji govorili grdo, in vse drugo. Imamo kaj pokazati, iz tistih časov, ki jih je bolje pozabiti. Če jih še nismo.