Bernarda Jeklin: "Pri nas ni več levih in desnih, temveč tisti, ki imajo, in tisti, ki hočejo še več."

Problem ni Raščan - problem je gnila slovenska država s totalno gnilo zakonodajo

“Roža moja!” me je pozdravila po telefonu, čeprav sva se slišala šele drugič v življenju. Kremenita matrona je s svojim Midasovim dotikom nekoč zgradila trden imperij, ki pa se je v zadnjem času pošteno zamajal. Zgodba o pošastnem izčrpavanju in zdaj skoraj gotovo tudi neizbežnem kolapsu Dela Revij je glede na število ogroženih rednih delovnih mest sicer bolj ena taka mikrozgodba.

A zaradi vpliva, ki ga ima ta hiša na javno mnenje, je bila štorija upravičeno deležna disproporcionalne pozornosti. Bernardo Jeklin smo v zadnjem času, ko je poskusila prek medijskih nastopov neposredno apelirati na javnost, sicer videli v nekoliko bolj krhki in nebogljeni luči, kot smo je bili vajeni. A zasebno je še vedno žuboreče zmagovita in v top formi. Pravi, da cele dneve leži doma in bere, kar se ji potem v pogovoru tudi vidi, tako pri hitrosti reakcije kot pri bogastvu izrazja. Njena najljubša knjiga v zadnjem obdobju in obenem najpomembnejša knjiga zadnjih dvajsetih let, pravi, je Doktrina šoka.

Že kar nekaj let se rad ironično pridušam, kako bi lahko kdaj tudi kaka delavka Mure prišla naredit reportažo o slovenskih novinarjih - ne pa, da je vedno samo obratno. No, in zdaj smo tudi uradno vstopili v dobo, ko je ironija ujela resničnost.

Predvsem bi ta delavka Mure lahko prišla z večvrednostnim občutkom, ker je šla vsaj na dvorišče vpit. Slovenski novinarji imamo cel kup zelo dobrih argumentov za protest, pa se je do zdaj le malokomu ljubilo stopiti na dvorišče. Poleg tega je delavka Mure v nekoliko boljšem položaju glede tega, da lahko upa, da bo dobila delo v kaki sosednji tovarni. Na kaj pa lahko upa novinarka Jane ali Obrazov? Kam lahko prestopi? Res je, da gre večinoma za novinarke, in mnoge med njimi so samohranilke - tako da jih vseeno ne gre prehitro soditi, zakaj niso šle protestirat na cesto. Ker jaz sem sicer izjemno bojevito bitje, ampak če bi imela doma majhnega otroka in nobenega drugega vira dohodkov, ne bi šla na cesto. Proletarska zavest mi ne bi niti približno pomenila toliko kot otrok - to vam kar takoj povem!

Vi ste na srečo svojega otroka vzgajali v nekih drugih časih. Vas bom pa poskusil sprovocirati tako, da vam bom citiral Marka Crnkoviča, ki je nedavno napisal: 'In kaj je z Bernardo Jeklin? Od trenutka, ko se je Raščan polastil Dela Revij, sem čakal, da bo kaj rekla. Zaman. Dolgo, predolgo zaman. Ne morem verjeti, da je bila ena najbolj gobčnih žensk, kar sem jih kdaj srečal, tako dolgo tiho ... da je skoraj do zadnjega in skoraj molče gledala, kako ta pleteninski parveni spravlja na kant njen mali medijski imperij.'

Na to bi odgovorila na dva načina. Prvi odgovor je, da sem že enajsto leto v penziji in da nimam nobenih pravih vzvodov vpliva več. Z veseljem bi se udeležila boja, z veseljem bi recimo napisala kak uvodnik - a za kaj takega mora najprej priti povabilo, pa ga v tem primeru žal ni bilo. Sem kdaj tudi kaj namignila, vendar se je zdelo, kot da za moj angažma ni prave potrebe. Drugi del odgovora pa je, da sem, potem ko je začela teči voda v grlo, storila čisto vse, kar je bilo v moji moči. Zelo načrtno in sistematično sem urgirala pri vseh svojih kontaktih - od kulturne ministrice prek predsednika države do Štefke Kučan, ki me je poslala k Jankoviću, ki me je potem poslal se niti ne spomnim več, kam ... Res, poskusila sem vse, po kolenih sem obredla vso relevantno srenjo, ampak nihče ni mogel nič.

Nič?

Nič. Ker ključ za razumevanje te zgodbe - in mediji tega pri nas večinoma sploh ne omenjajo - je tale: Raščan je vse naredil popolnoma po črki zakona. Njegove miškulance, pa kolikor so grozljive, so povsem legalne. Zato pravim: če gre na ta račun kogarkoli zagrabiti za jajca, potem velja zagrabiti zadnjo desno vlado, ki je točno takim tajkunskim prevzemom dovolila zelo konkretno pravno podlago. Naslednjega bi bilo treba pa zagrabiti Pahorja, ki ni tri leta naredil čisto nič - čeprav mu pred očmi iz popolnoma istih razlogov gnije cel kup firm, ne samo Delo Revije.

Ko v Evropi bankrotiraš, kar nekaj let ne smeš ustanavljati podjetij. Pri nas pa se bankrot kot veriga svetega Antona vleče iz podjetja v podjetje, vmes pa nastradajo v osnovi zelo trdne firme, kot je bila Delo Revije.

No, saj to. Na odmevni tiskovni konferenci je uredniška fronta Dela Revij med drugim jasno zagrozila, da bo Raščana tožila. Srce ob tem sicer zaigra, razum je pa takoj skeptičen: kateri zakon naj bi bil konkretno sploh kršil?

Nobenega. Glede tega imamo tako neskončno gnilo zakonodajo, da smo v Evropi svojevrsten unikum. Kje drugje še poznajo to norost, da je dovoljeno med bankrotom ustanavljati novo podjetje - Raščan prav zdaj ustanavlja celo dve ali tri!! - z namenom, da bo barantalo z dolgovi starega? Ko v Evropi bankrotiraš, kar nekaj let ne smeš ustanavljati podjetij. Pri nas se pa bankrot kakor veriga svetega Antona vleče iz podjetja v podjetje, vmes pa nastradajo v osnovi zelo trdne firme, kot je bila Delo Revije. In - prosto po Pučniku - nikome ništa. Ponavljam: problem ni Raščan. Problem je gnila slovenska država s totalno gnilo zakonodajo.

Pomudiva se samo še za hip pri Raščanu. Off-the-record novinarska mnenja, ki sem jih slišal o njegovi sposobnosti, so v pavšalu tako brutalna, da je prej omenjeni 'pleteninski parveni' pravi kompliment. Neki kolega - eden top playerjev v vsej zgodbi Dela Revij - pa mi je rekel: »Veš kaj, moraš biti pa hudirjevo sposoben, da neko banko nategneš, da ti da trideset milijonov evrov kredita na lepe oči!« Kakšno je vaše mnenje o njem?

Oh, seveda, da je sposoben! Samo lump je! Sposoben lump. In tak človek potem dobi v last cel kup punc, ki nimajo nobenih drugih dohodkov ... Ker vedeti je treba, da je tam večina novinark honorark - redno zaposleni so skoraj izključno uprava, režija in urednice. No, in te punce so popolnoma nezaščitene, iz meseca v mesec čakajo na honorar - zadnjega so dobile aprila ... Tudi prispevkov jim nihče ne plačuje, njihovi otroci pa potrebujejo zdravstveno zavarovanje ... Vem, recimo, da je urednica štirih revij trenutno v sedmem mesecu nosečnosti, in sicer rizične nosečnosti, pa ne more na bolniško.

Obstaja cel kup scenarijev z večjo ali manjšo verjetnostjo, kako se bo vse razpletlo. Najbolj strašljivo in obenem še kar realistično vizijo sem spet slišal od zelo visokega insajderskega vira. Scenarij gre takole: firma Delo Revije bo propadla, tega zdaj ni več mogoče ustaviti. Revije, vsaj tistih nekaj paradnih brandov, bodo na koncu brez večjih težav našle kupca in bodo izhajale naprej. Pod krinko ekonomske učinkovitosti bodo odpustili vse tiste urednike in novinarje, ki jim ta trenutek še ne moreš čisto neposredno diktirati točno koga, točno kje in točno kdaj. Nadomestili jih bodo seveda z bistveno bolj razumnimi in prilagojenimi kadri. Konkreten citat mojega vira je bil: »Če bi nas vse, kar nas je približno poštenih ostalo, odpustili jutri, bi bil zaradi tega v javnosti vseeno prevelik halo. Ko pa postaviš stvari v kontekst krize, je takoj drugače. V bistvu gre za okupacijo v šestindvajsetih slikah, ki je v resnici samo generalka za tisto, kar se bo zelo kmalu začelo dogajati z Delom.« Torej naj bi šlo za neke vrste doktrino šoka. Kako bi to komentirali?

Veste kaj, Slovenija je ena tako zajebana država, da se pri nas po mojem tudi doktrina šoka ne more vedno prijeti. Če vzamemo za primer Janševo vlado, ki je veljala na tem področju za blazno mračno in agresivno - dostikrat se je v zvezi z njo uporabljal samostalnik škorenj. Ampak veste kaj, kake blazno velike škode ta vlada medijem ni naredila. Saj je poskusila, pa smo takoj zagnali tak vik in krik, da preprosto ni šlo skozi. Mogoče tu malo bolj verjamem v moč novinarjev kot vi oziroma ta vaš vir. Res je, da je posamezne medije mogoče pokoriti - nekega zdravega mladega jedra pa preprosto ne. V bistvu dvomim, da si bo Janša novinarje upal kaj zelo privijati - ker se je naučil, da se mu to preprosto ne splača.

Kako naivno. Slovenska desnica je znana po zamerljivosti, njene zamere do nekaterih medijev so celo upravičene, poleg tega pa so zdaj čisto drugi časi, kot so bili takrat. In čez pet let bodo naravnost neprepoznavno drugi.

Ne verjamem, da bi si upali vpričo vse Evrope iti v madžarski scenarij.

Madžarska, ki jo Milan Zver v evropskem parlamentu odkrito poziva, naj 'ostane močna', je tej vaši Evropi precej mirno odpredsedovala.

No, res je, da niti Evropska unija ni več tisto, kar je bila ... Ampak mislim, da se reči na neki meji morajo ustaviti. Ne vem, mogoče sem tu pač optimist. Če je tako, tudi prav. Vsaj nekje naj bom optimist, če sem že drugje pesimist! Pustite mi to veselje. Pri nas res že dolgo ni levih in desnih, temveč samo tisti, ki imajo, in tisti, ki hočejo še več. Obstajajo samo še manjši in večji plenilci, ki politiko izrabljajo za sprejemanje zakonskega kritja za svoje brezmejno plenjenje.

Prav. Za 11. tega meseca, torej ravno po zaključku naše redakcije, je v Mariboru napovedana dražba. Izklicna cena za Delo Revije skupaj z blagovno znamko Viktorjev in Slovenke leta bo v kompletu dobrih deset milijonov. A poznavalci pravijo, da je paket v resnici vreden dva milijona evrov ali največ dva in pol ...

Takih reči ni mogoče govoriti na pamet. Še strokovnjaki bi imeli velike težave, če bi morali točno izračunati, koliko so te revije vredne. So pa vsekakor vredne precej manj kot deset milijonov. Ampak konec koncev: kaj ni to normalno? Ko prodajate avto ali stanovanje, mar na začetku maksimalno ne navijete cene, potem pa jo postopoma spuščate?

Odvisno od tega, koliko časa si lahko privoščim izgubiti. Ampak še zanimiveje je, da naj bi se revije na dražbi prodajale samo v paketu. To je še en precej dober indic, da zadeve ta trenutek nihče nima pravega namena prodati. Se vam ne zdi?

Taka prodaja v paketu pomeni ohranjanje filozofije Dela Revij. Ko smo to strukturo postavljali, smo jo postavili z zelo tehtnim premislekom. Takrat sem ogromno hodila v tujino - ampak nisem hodila gledat zadnje mode tako kot večina normalnih bab, letala sem predvsem po trafikah. To so bila moja romanja - ves čas sem oprezala, kaj se prodaja. In sčasoma se mi je v glavi izkristalizirala mreža revijalne ponudbe, kakršno je imel na voljo neki napreden evropski narod. Dobro, seveda je bilo treba takoj odpisati razne ekstremne niše, kot so revije o konjih, ker v Sloveniji za to preprosto ne bi bilo dovolj mase. Ampak razen tega smo v slovenskem jeziku in s slovensko pametjo ponudili tako rekoč vse. Pri Delu Revijah ni šlo za kup bolj ali manj naključno nametanih časopisov, temveč je bila to dobro premišljena strategija. Danes to seveda ne pomeni nič več - danes se razmišlja samo o naslovih, ki prinesejo več ali manj. Zato to, da se prodajajo v paketu, štejem kot zadnji poklon moji filozofiji.

Lepo ste to povedali. Greva naprej: če gre Delo Revije dejansko v maloro, potem bo trg še bolj preplavljen z obupanimi brezposelnimi novinarji, to pa lahko vodi samo v nadaljnji damping cen novinarskega dela. Moji prijatelji pravijo, da lahko to privede v samo še večjo pripravljenost za nadomeščanje novic s političnim marketingom. Ampak ali sva tako pogumna, da si upava priznati, da ste ustvarjalci Dela Revij tudi v bistveno bolj konjunkturnih časih opravili več kot svoj normalen del političnega marketinga?

Dajte no, kaj pa govorite? Urednica sem bila trideset let, pa mi ni enkrat samkrat zazvonil noben politični telefon. Jane itak ni ljubil noben režim - tudi komunizem ne. Še posebej je šla v nos kolegicam iz drugih, do oblasti prijaznejših edicij. Tovarišice so se upravičeno bale, da zanje pomenimo hudo nevarnost glede naklade - in podobno upravičen je bil tudi njihov strah, da Jana širi različne odpadniške ideje. Dobro, kot urednica sem bila dolgo zaščitena, ker je bil nad mano Gorjup in je kasiral večino pritiska, ampak malo je bilo pa tudi to, da so tisti zgoraj vedeli, da znam za dober namen zelo kvalitetno poživiniti. Ker to je ena od stvari, ki jih v življenju res odlično znam: če je treba, znam blazno dobro poživiniti.

Ha ha ha, o tem ne dvomim.

Poglejte, nekaj vam priznam takoj in brez vsakega problema: vedno sem bila levičarka. Z mano je bilo to kot krvna slika - s tem sem se preprosto rodila. Sem bila pa vedno zelo kritična levičarka. Prejle ste me obtožili političnega marketinga, in najbrž bi lahko to pogojno in v zelo omejenem obsegu celo držalo - ampak čisto samo v kontekstu tega mojega levega srca. Sem se pa kot urednica vedno hudimano potrudila, da sem imela tudi desne bralce - čim več, tem bolje. Točno sem vedela: če ga bom preveč srala po levo, mi desne bralke ne bodo brale Jane.

Mmmm. No, v svojem zenitu ste imeli res maltene mitološko naklado. Ki pa od takrat samo še pada in pada in pada. Posebej črnogledi preroki pravijo celo, da čez deset let tiska preprosto ne bo več.

Ja, ampak temu absolutno ne verjamem. Kaj mislite, da bom, ko bom morala pet ur čakati na letališču v Bangkoku, teh pet ur brala računalnik namesto revije? Dajte no. Revijo daš v žep, jo prebereš, jo vržeš ... Revija ni samo kos papirja - revijo tudi gledaš, revijo duhaš, jo čutiš na koži ... Revija ima en tak čisto svoj čustveni naboj, ki ga računalnik absolutno nima.

Tukaj morate biti zelo previdni. Ker za cele generacije ima računalnik bistveno večji čustveni naboj kot star papir v nastajanju.

Res je, za mlade je gotovo tako! A ne smete pozabiti, da so se začeli ti mladi in računalniki množično dogajati šele pred desetimi leti.

Dajva, raje vseeno reciva pred petnajstimi.

Tudi prav. Ampak še vedno obstaja orjaška populacija, ki je vso mladost rasla gor z revijami in s časopisi. In velik del te populacije bo živel še petdeset let - lupčki, mi bomo vendar živeli do stotega leta! Ta populacija ne bo kar škartirala časopisov, to trdno verjamem. Kar seveda ne pomeni, da se časopisi ne bodo spreminjali. Pa še kako se bodo! Ker res je, da se zdaj dolgo niso. Pri revijah - tudi pri tujih - sem ravno zadnjič razmišljala, kako ni v dvajsetih letih čisto nič novega! Ampak res NIČ! Okej, morda je le celo še manj tekstov in še več slikic, drugo je pa vse enako. 'Ali ima dovolj dolgega?' je bil pred dvajsetimi leti povsem enako aktualen naslov kot danes. Te reči niso v resnici niti približno tako fluidne, kot si predstavljamo. In časopisi niso ostali enaki zato, ker se jim upirajo spremembe - ampak ostajajo v mejah tistega, kar bralci hočejo. Bralec časopisov, veste, je v svojem bistvu ena precej konservativna kreatura.

Obstaja tudi druga šola miselnosti, ki pravi, da slovenskim tiskanim medijem naklada tako naglo upada, ker so tako neizrekljivo zanič. Trditev je všečna, a njen edini problem je, da je veliko preveč optimistična. Naj si tudi za naše razmere sposodim slovitega esejista H. L. Menckna, ki je rekel: 'Nihče še ni bankrotiral, ker bi podcenil ameriško publiko.'

Bo kar držalo. V zlatih časih Jane sem imela naklado nekje od 130 do 140 tisoč. Ker je bilo vse tako rožnato, nam je v uredništvu postalo malo dolgčas in smo sklenili dvigniti intelektualno raven revije. Padec je bil tako hud, da vam raje ne povem - in to v precej kratkem času. Ljudje so hoteli svoje teme in jih ni prav nič zanimalo, da jih mi nočemo več poneumljati ... Ker mi bojda poneumljamo bralce, čeprav je to v resnici precej težko in danes nemara celo nemogoče. Bralec hoče, kar bralec hoče - to je osnovna zakonitost tega kšefta. In odkar smo to uvideli, ni bilo več hujših pretresov. Janina naklada se danes glede na razmere izvrstno drži, Lady pa ima toliko prodanih izvodov kot vse druge trač revije skupaj. Glavni problem, s katerim se spoprijema tisk, itak ni toliko naklada. Problem je v tem, da so crknili oglasi. In to po vsem svetu. Mislite, da bi Vogue še izhajal brez oglasov?

Dobro, Vogue je itak ena prav posebna zgodba! Ker enkrat sem se v neki čakalnici dejansko spravil šteti oglase v naključni številki, in od 270 strani sem naštel približno 190 strani oglasov in še vsaj kakih 40 strani oglasov, ki so se delali, da niso oglasi. To, da to potem kdo dejansko kupi - to se mi zdi nič manj kot šokantno!

Kaj hočete: afnarija. Napol-intelektualke, ki to kupujejo, se pač identificirajo s tem. V bistvu jim taka revija daje občutek, da so na neki način vseeno del tistega sveta. Gre za psihološko igrico med revijo in bralcem - in seveda je to igrica, v kateri je potihoma tista tapametna vedno revija.

Čestitam in zahvaljujem se vam za te besede. Seveda pa ne smemo biti kritični samo do Voguea. Sedaj vas bom vprašal nekaj zelo surovega.

Kar, kar - nič me ne šparajte.

V tej celi godlji okrog Dela Revij se na veliko opleta s koncepti, kot sta javni interes in skupno dobro. Zdaj, v primeru raznih Stopov in Jan in še česa je to vsaj delno najbrž upravičeno. Ampak ali mi znate navesti en sam razlog, zakaj bi bilo za družbo škodljivo, če crkne recimo Lady?

Dajte ga no svirat, saj ne govorimo o družbi! Govorimo o mickah in franckah, ki imajo kruto življenje za pletilnim strojem! Zakaj ne bi popoldan po kosilu prebrale, da je bila monaška kneginja trikrat prevarana, še preden se je poročila? In da ima tisti njen pingvin en kup nezakonskih otrok? In zakaj se ne bi pri tem micka vprašala: madona, tako je lepa, tako je bogata ... ampak mogoče sem pa jaz vseeno bolj srečna, saj ga je moj Francelj samo enkrat usral, tisti njen pa že trikrat!!! To je duševna hrana za ljudi, ki nimajo zelo razkošnih življenj.

In očitno tudi ne duš.

To so pač preproste duše, ki jih ni treba prav nič bagatelizirati. Ves svet ima množico preprostih duš, težkih življenj ... Malo pravljic, malo sočnega opravljanja in malo hrepenenja jim pa moramo dati. Kaj je s tem narobe?

Vam bom povedal. Zelo sem vesel, da ste uporabili besedo pravljice - ker točno to tisti člančiči tudi so. Ampak žal gre za skrajno strupene pravljice, ki svoje konzumente prepojijo s povsem nerealnimi pričakovanji, hkrati pa jih naphejo z najbolj debilnimi možnimi vrednotami, kot sta plemstvo in neka najprimitivnejša verzija normalnjakarstva. In potem si glavo ves čas polnijo s tem sranjem, namesto da bi popoldan po kosilu prebrali karkoli približno razumnega, da bi potem morda celo karkoli razumeli, da jih potem ne bi mogel na suho nategniti čisto vsak zadnji politikant ali sindikalist. In če bi kaj razumnega brali iz tedna v teden - tukaj sicer tudi mene malo zanaša v pravljice - bi bili sčasoma morda celo sposobni prepoznati načine, kako bi bilo mogoče to odvratno družbo spremeniti vsaj malo na bolje.

(Se namrdne.) To je tipično stališče intelektualca, ki ni še nikoli niti povohal nobene tovarne. Proletariat poznam zelo dobro, ker sem mu vse življenje delala cajtenge. Imela sem recimo gospo, ki mi je hodila čistit ... Izjemno inteligentna ženska, rojena v napačni družini - ampak ni verjela, da lahko svoje življenje kaj dosti spremeni.

In evo vsak teden Lady, da ji to škodljivo prepričanje še zacementira. Čeprav sem v bistvu zelo krivičen do Lady, ker omenjam samo njo.

Ona, torej ta moja gospa, se je ugnezdila v življenju, ki ji ga je dal Bog. Živela je v okolici, ki ji je bila usojena, in skušala iz tega izvleči nek maksimum - in ni prav nič veliko fantazirala o tem, kako se bo zdaj iz tega izvlekla. Ne samo da se ni znala, se tudi ne bi marala! To je bilo pač njeno življenje, to so bile njene sosede - šlo je sicer bolj slabo, ampak kaj češ. Ta vaša strupenost, kot pravite, je v resnici ena taka drobna tolažba, uvid v drugačen svet, za katerega bralka zelo dobro ve, da ne bo nikoli njen. In si vanj tudi v resnici ne želi stopiti, ker ji je tuj in bi se v njem najbrž tudi precej slabo počutila. Zagotavljam vam, da temu svetu ne zavida tako, kot si mi mislimo, da mu. Za kako uro na dan se rada izgubi v nekih drugih usodah, v nekih drugih oblekah ... Zelo pomembno je seveda tudi vživljanje v velike tragedije, ki ji jasno povejo, da je mnogim ljudem še veliko slabše kot njej. Hude nesreče, blazne bede, lakote - to je za naše bralke enako pomembna duševna hrana kot življenje monaške kneginje. To je nekaj, kar ljudstvo potrebuje. Včasih, ko ni bilo trač revij, so si zvečer ob luščenju fižola pripovedovali kurbarije iz sosednje vasi - in v bistvu je šlo za isto stvar. Kot sem rekla: oni v resnici zelo dobro vejo, kaj so sanje in kaj je resnica. Ne hrepenijo tako zelo po tem bleščečem se svetu iz revij. Hrepenijo po tem, da bi našli dobrega botra za sina in da bi imeli vsaj 900 evrov plače. Ujeti so v svoj svet in zelo malo je takih, ki si zares želijo pobegniti ven.

Okej, zdaj bom pa jaz vam rekel, da podcenjujete svojo publiko. Vsaj upam, da jo. Ker če so ta bitja res tako pohabljena, da si sploh niti več ne želijo pobegniti iz svojih življenj, potem jim pa lahko dejansko pomaga samo še Lady. Lady in kak cenen derivat morfija.

Drugačni so, kot si predstavljate. Mi živimo v nekih čisto svojih intelektualnih svetovih, zato sem zelo vesela, da sem imela privilegij toliko časa preživeti med 'navadnimi' ljudmi. Zato si predstavljam, da jih poznam malo bolje kot vi.

Skoraj gotovo res. Če se še malo vrneva k Delu Revijam: marsikdo od vpletenih mi je dal jasno vedeti, da je ključno za razumevanje te celotne zgodbe dejstvo, da v slovenski družbi ni več levih in desnih, temveč samo še gospodarji in sužnji.

Seveda. Pri nas res že dolgo ni levih in desnih, temveč samo tisti, ki imajo, in tisti, ki hočejo še več. Obstajajo le še manjši in večji plenilci, ki politiko izrabljajo za sprejemanje zakonskega kritja za svoje brezmejno plenjenje. Zdaj imamo najbolj usran in zanikrn plenilski kapitalizem - s tem, da so zunaj kapitalisti vsaj inteligentni, pri nas so pa še ti buteljni. V najbolj žalosten smeh v zadnjih desetih letih sem bruhnila, ko sem spoznala, da smo svetovni prvaki v zadolženosti nadškofij na prebivalca.

Saj ni treba, da preprosto sedimo in čakamo, kdaj bo ves svet zgrmel v fazo kitajskih fabrik. Zaprimo Evropo, restavrirajmo državo, da bo čim prej usekala z roko po mizi in trgu nadela povodec - to je vse mogoče.

Smo res?

Po mojem smo ali smo pa vsaj pri samem vrhu. Koliko ima zdaj mariborska nadškofija dolga - osemsto milijonov? Pa pri nas še nadškofije ne znajo delati denarja - kako naj potem funkcionira karkoli drugega? Kaj ni to žalostno?

Ha ha ha, to ste v bistvu zelo bistro zastavili!

Vatikan ima po dva tisoč letih služenje denarja v mezincu, pri nas pa se še nadškofije potapljajo. Nič čudnega, da se skupaj z njimi potaplja vsa država. Žal ne vidim, kako bi lahko Sloveniji napovedala kakšne dobre perspektive. Upam samo, da bo šel ves svet tako v maloro, da nas bo potreboval za ekološko kmetovanje. Res je, da bomo tudi tam malo goljufali in nategovali sosede, ampak morda bomo znali pridelati ravno toliko, da bomo lahko udobno preživeli. To so moje sanje.

Žal moram počiti tudi ta mehurček. Če pogledamo našo trenutno stopnjo samooskrbe in podatek, da smo po odstotku obdelovalnih površin na prebivalca mislim da drugi najslabši v EU, potem se sanje izkažejo za točno to: sanje. No, smo pa bojda po Antonu Komatu celo prvaki Evrope po kvadratnih metrih nakupovalnih centrov na prebivalca.

Eh, saj.

Ampak dobro, tako kot mediji zdaj uvajajo posebne termine in strani samo za dobre novice, poskusiva tudi midva za konec najti kakšne bolj realistične sanje. Glede na to, da ste vse življenje zelo uspešno tržili optimizem, dajte, najdite nekaj okusnih zrnc, ki jih bodo lahko pogoltnili tudi bralci Mladine!

Saj stvari v teoriji sploh ne bi bilo tako zapleteno urediti. Zame je največji zlikovec itak globalizacija. Evropske države bi se morale spet zapreti - če je treba, bi morale zgraditi jarek in dvižni most. Ker tole, kar se zdaj dogaja, je pot v konec civilizacije - to je pot v tisto pravo suženjstvo, in sicer suženjstvo po najnižji ceni. Ampak verjamem tudi v revolucijo, to so pač zgodovinski cikli. Ko bodo imeli ljudje dovolj, se bodo dvignili, pri čemer jih bo recimo pol pomrlo, potem se bo pa morda restavrirala država. Ker država, veste, ni bila tako slaba pogruntavščina. Samo kaj, ko je potem gospod ata Friedman rekel, da je država odveč - in čikaški dečki so rekli: Tako je!!! In potem so razni mladoekonomisti tudi pri nas prišli igrat fliper v vladno palačo ...

Najbrž mislite namizni nogomet ...

Niti ni važno - važno je, da jim je uspelo marsikoga prepričati, da je Mencinger totalen idiot in da je treba dati državo na stran in trgu prepustiti proste roke. In potem bodo prišla nebesa na zemlji. Kakšna nebesa to so, zdaj vidimo vsak dan. Ampak hoteli ste optimizem, zato bom rekla takole: saj ni treba, da preprosto sedimo in čakamo, kdaj bo ves svet zgrmel v fazo kitajskih fabrik. Zaprimo Evropo, restavrirajmo državo, da bo čim prej usekala z roko po mizi in trgu nadela povodec - to je vse mogoče, samo tiste prodane pajace v Bruslju je treba najprej pometati v zapor. In potem moramo samo še roditi nekaj novih francoskih razsvetljencev, da bodo ljudem spet znali predočiti tiste stare in še vedno nepresežene ideje ... Potem moramo te razsvetljence povsod objavljati, tudi v Lady, da se bodo njihove ideje prijele - in smo zmagali.

Pa bodo tiste vaše micke še kupovale Lady, če bo začela objavljati francoske razsvetljence?

Ee ... Saj jih bomo objavljali v zelo kratkih notičkah, ampak iz tedna v teden, tako da bo učinek kumulativen!